KRŠIČEVEC (1091 m) in BELE STENE (863 m)
V soboto 30.04.2022 smo se ob 6. uri izpred stare telovadnice odpeljali v smeri notranjske.
Kršičevec je malo manj znan vrh nad vasjo Jurišče pri Pivki, še manj pa so poznane Bele stene in Spodmol, severno nad Juriščami. Kot nalašč za nas, ki radi raziskujemo Slovenijo in njene čudovite hribe. Bilo nas je 25 veselih planink in planincev, vodil nas je Branko Pučnik.
Štartali smo v vasi in se po kolovozu napotili proti našemu prvemu cilju. Kršičevec nas je s svojim razglednim vrhom že od prvega koraka spremljal na poti. Nekaj prvih spomladanskih cvetlic je že kukalo iz posušene trave, vreme pa je bilo prijetno toplo. Uživali smo na poti, teme pogovora pa so bile še posebej zanimive, saj smo se družili mladi, srednje mladi in malo manj mladi. Čudovito.
Pot je bila lahka in ne preveč strma, zato smo hitro dosegli vrh. No nekateri smo vsaj tako mislili. Nedaleč stran od vrha je postavljena smerna tabla in od tukaj se nam je odprl lep razgled na Vremščico, Nanos, Veliki Javornik in del Snežnika. Razgledišče nas je tako zavedlo, da smo nekateri že razmišljali o malici, pa nas je Branko sprehodil še nekaj minut in končno smo dosegli Kršičevec. Na vrhu smo se najedli in »poležavali« na toplem soncu. V sproščenem pogovoru je čas kar prehitro minil in treba je bilo nazaj v dolino.
Naš fokus je bil s pogledom že na drugi strani, severno nad Juriščami. Od tam so se iz gozda že kazale Bele stene. Pot nas je najprej vodila po kolovozu, čez travnike. Potrebno je omeniti, da so poti lepo markirane, smerne table pa zanimive in unikatne. Ob poti smo imeli tudi pravi živalski vrt. Konji in osli so nič sramežljivo pozirali in pozdravljali. Iz travnikov smo vstopili v borov gozd in od tistega trenutka dalje smo imeli občutek, da smo nekje na morju. Vonj po borovcih je dan še polepšal. Pot nas je vodila naprej, do Spodmola. Res zanimivo kaj narava ustvari. Raziskali smo okolico in po nekaj minutah hoje, smo bili že na Belih stenah. Kdo bi si mislil, da se nam bo odprl tako fantastičen razgled. Naš prvi osvojen Kršičevec se je bohotil daleč tam na drugi strani. Pogled na Dedno goro, Snežnik in ostale vrhove, ki obdajajo Pivško kotlino pa nas je pustil odprtih ust. Sama pokrajina spodaj v dolini, pa je bila tako čudovita in nenavadna, da si ob pogledu nanjo skoraj pričakoval, da bo zdaj zdaj prijahal Vinetou na divjem konju. Vzeli smo si nekaj časa še za fotografijo, se počasi spustili v dolino in si v vasi na kmečkem turizmu privočili kavo ali pivo. Stežka smo odšli domov a je bilo treba, saj sta nas čakali še dobri dve uri vožnje do Slovenske Bistrice.
Kot vedno, je bila organizacija planinskega izleta odlična, smer pohoda pa kot smo že navajeni… super izbira vodnika Branka Pučnika.
Planinski pozdrav,
Barbara Frešer
