VOŠČILO

Zlata naj bo barva leta,

zlata pot naj vodi vanj,

zvezde sreče naj obeta,

naša topla dlan.

                                      

Spoštovani planinski prijatelji!   

 

Ob bližajočih se praznikih,  želimo vam in vašim najdražjim, obilo veselja in prijetnih trenutkov. V novem letu 2018 pa mnogo zdravja ter veliko lepih, predvsem pa varnih doživetij v gorah.

SREČNO!

 

Upravni odbor

Planinskega društva

Slovenska Bistrica

 

BUDINCI – ANDOVCI » NA POUTI PO DOLAJ PA BREGAJ »

VABIMO VAS  NA  DRUŠTVENI  IZLET  V  PREKMURJE

BUDINCI – ANDOVCI » NA POUTI  PO  DOLAJ  PA  BREGAJ »

 

V  SOBOTO, 6. 1. 2018.  OB  7.30  URI  IZPRED  TELOVADNICE

 

 

Sprehodili se bomo gor in dol ob mejnih kamnih, kjer je še pred 28 leti stala žična ograja ali ti. železna zavesa na meji z Madžarsko. Tedaj za gibanje ljudi prepovedano območje, je danes kot nalašč za sprehod v naravi, ki je zacelila rane človeške nestrpnosti. Ustavili se bomo ob kamnu, ki označuje najsevernejšo točko Slovenije. Ob nekdanji stražarnici se bomo odmaknili od meje proti Andovcem na Madžarski strani. Ob Malem Triglavu srečanje z domačini. Ob povratku v Budince si bomo ogledali živi Betlehem.

 

Pot je lahka, poteka po gozdu in gričevju  ( 12,4 km. – 3 ure. )

 

Prijavnina : 7,- eur. ( okrepčila po poti, za zaključek topli obrok.)

Cena prevoza :   10,00  eur.  ob polni zasedbi

                              13,00  eur.  če bo udeležencev manj.

 

Zaradi gibanja v obmejnem pasu obvezen osebni dokument.

 

Pohod je organiziran in voden z lokalnimi vodniki.

Za organizacijo izleta in prijave  :  Breda Jurič  031-371-845  in

                                                     Štefka  Feltrin  041-326-999  ali na splet

 

Prijave  do srede, 3.1.2018. oz.do zasedbe avtobusa.

 

Gremo v čarobni svet pokrajine, ki je bila, in je še malo drugačna !

Dan izkoristili za sankanje

Zaradi odličnih snežnih pogojev smo se namesto v Oplotniški vintgar odpravili na bližnji hrib. S sanmi smo drveli po zasneženih strminah, se kepali, gradili snežake in uživali na snegu. Okrepili smo se s toplim čajem in nadaljevali z igro, dokler nam ni zmanjkalo moči.
Lep planinski pozdrav in vljudno vabljeni, da se nam prihodnjič pridružite!
Mihela Resnik

DOBERDOBSKA PLANOTA IN IZVIR TIMAVE

Bil je izlet v neznano. Na res malo poznano, v prejšnji državi precej zamolčano DOBERDOBSKO  PLANOTO, se nas je v soboto 11.nov.2017. odpeljalo  44. udeležencev

PLANINSKEGA  DRUŠTVA   SLOVENSKA  BISTRICA.

To je kraška planota dolga 8 in široka 10 km. Leži stisnjena med sotočje reke Soče in Vipave na severu, ter izvir Timave na jugu. Planota na kateri so  v letih 1915 do 1917 potekali najhujši boji za Gorico in Trst. Planota takrat prepojena s krvjo,  med drugimi tudi z več tisoč

slovenskih vojakov, nas je v soboto pričakala vsa tiha in prijazna, odeta v rdeči ruj.

Po izstopu iz avtobusa smo se najprej podali na pot proti Brestovcu. Po kamniti stezi, skozi desetine metrov strelskih jarkov smo prispeli do podzemne strukture, sestavljene iz več rovov, v katerih  so imeli Italijani nameščenih osem topov usmerjenih proti Gorici in Vipavski dolini. To ogromno kaverno je v letu 1916 gradilo 62.000 vojakov.

Po povratku smo se odpeljali do najvišjega vrha planote na 275 m. visok  SAN.MICHAELE / DEBELA GRIŽA. Ta predel je bil v bitki za Gorico najtrši oreh za italijanske naskakovalce. Tu je na petih km. frontne črte padlo 10.000 avstro ogrskih vojakov, med njimi tisoči slovenskih. V spomin na to morijo imamo Slovenci v spominu temno rimo ponarodele pesmi: » Oj, Doberdob, slovenskih fantov grob.«

Leta 1922  je italijanski parlament ta vrh poimenoval za » Sveto cono » in ga dal v varovanje vojski. Danes je tu lepo urejen muzej na prostem. Rovi, kaverne, topovi in spomeniki, na razriti kraški gmajni za katero ne veš, ali je tako razrita od nekdaj, ali od tedaj ?

Pot smo nadaljevali v vas DOBERDOB. To je majhna slovenska vas v Italiji, čisto ob slovenski meji, od morja oddaljena samo 5 km. zračne linije. Vas je bila med vojno od avstro ogrske izseljena, ko so jo zavzeli Italijani so jo porušili do tal. Danes je vas obnovljena, pozabljena je morija vojne. Vsi napisi so dvojezični, ljudje  govorijo svojo prijetno kraško slovenščino, za nas kar težko razumljivo. Sredi vasi stoji velika cerkev sv. Martina, na novo postavljena leta 1925. V bližini stoji šola, poimenovana po Prežihovem Vorancu, pred njo  njegov spomenik. Voranc je bil eden redkih mladih slovenskih vojakov, ki je preživel tisto strašno morijo in pozneje napisal biografski roman » Doberdob ».

Malo niže iz centra pa stoji novi, slovenski, v lanskem letu po dolgih stotih letih odkrit  spomenik  » vsem slovenskim vojakom na soškem bojišču v spomin 1915 – 1917 »

Iz vasi smo se podali na pot po slemenu » Črne griže » . Pot se vije nad Doberdobskim jezerom čez ostro kamenje ( griža po njihovem ) ,med ostalinami vojne, mimo koče italijanskega generala Cadorne, kateri je imel v času bitke tukaj svoj štab. Od koče se pot dvigne, malo ob jeklenici na razgledno ploščat » Skalovita gradina » na višini 155 m.

To je bila pot za dušo ! Jesen, najlepši čas na Krasu, ko ognjeni ruj prekriva kraške gmajne.

Mnogi izmed nas so to lepoto doživljali prvič.

Iz vrha smo se po strmi kraški stezi spustili do ceste ob jezeru. Doberdobsko jezero je presihajoče, sedaj v pozni jeseni skoraj prazno, izgleda kot močvirje. Ko se napolni z vodo, obsega površino 36 hektarjev. Napaja ga več neznanih virov iz kraškega podzemlja, v glavnem iz Vipavske doline. Voda odteka skozi štiri požiralnike, in bruha na plan v izvirih reke Timave.

Da je bil naš ogled popoln smo se zapeljali še v Štivan, in si pogledali izvire Timave. To je slaba dva kilometra dolga, najkrajša italijanska reka. To je reka s katero se umiva, in jo pije Trst. Mogočno prihrumi na plano v štirih izvirih. Največ vode ji daje naša čarobna reka » Reka

ki ponikne v škocjanskih jamah. Eden od izvirov ima tudi močno energetsko sevanje. Ob izvirih stoji cerkev Janeza Krstnika, ki stoji na temeljih starokrščanske bazilike, od katere so še vidni talni mozaiki za oltarjem.

Za zaključek dneva smo se ustavili na večerji,v prijetni kraški » osmici » na slovenski strani.

Zaključili smo planinski izlet na katerem nismo osvajali vrhov, hodili smo po poti spominov, in slišali tihi šepet, in prošnjo rahlega vetra iz grmovja rdečega ruja : TO JE SPOMIN IN OPOMIN

  • NAJ SE NE PONOVI NIKOLI !

 

Slovenska Bistrica,18.11.2017

Štefka  Feltrin

 

Preberite tudi, kako je izlet doživela planinka Ronja!

 

DOBERDOBSKI IZLET
Zjutraj sva z babico zgodaj vstali in naju je avtobus že čakal. Malenkost sva zamudili, ker sva vozili za zelo počasnim kombijem. Ko sva prišli na avtobus, smo se zabavali. Na avtobusu sva srečali veliko znanih ljudi. Odpeljali smo se v Italijo. Najprej smo šli na Doberdob. Na poti smo videli zelo veliko jam, jaz pa sem v eno vse planince celo pospremila in jim jo razkazala. Potem sva z babico šli na vrh Doberdoba. Spoznala sem tudi punci Aljo in Ano. Po poti sem videla jezero, od daleč se je videla tudi avtocesta, ob potki je bilo veliko rdečega ruja. Zelo je bilo lepo. Pot je bila lahka. Ko mi je bilo vroče, sem se samo slekla in sem že stekla naprej. Šli smo tudi v mestu Doberdob in zelo mi je bilo všeč, ker smo na cesti našli ježevo kožo in bodice. Na avtobusu sem pela. Domov smo vrnili zvečer in tisto noč sem spala zelo dobro, ker sem bila vseeno malo utrujena.
Ronja, 7 let