Vikend paket v Julijcih!

Vikend paket v Julijcih!
Zadnjica (650 m) – Zadnjiški Ozebnik (2084 m) – Zasavska koča na Prehodavcih (2071 m) – Kanjavec (2569 m) – Koča na Doliču (2151 m) – Zadnjica (650 m)
Tokrat nas je na dvodnevno dogodivščino po Julijcih povabil vodnik Matej Horvat. Bilo nas je 10 in v soboto 20.07.2019 smo se ob 5. uri zjutraj odpravili s kombijem iz Slovenske Bistrice.
Naše izhodišče je bilo v dolini Zadnjice. Z hojo smo začeli na kolovozni cesti, nadaljevali pa po mulatjeri proti sedlu Čez dol. Pot je bila na začetku lahka, dokaj položna. Višje pod sedlom, so se začeli odpirati čudoviti razgledi proti Velikemu Špičju in Kanjavcu. Nadaljevali smo po lovski poti, kjer je nekaj možicev, ki dobro nakažejo pravo smer. Prečili smo nekaj manjših snežišč, ki pa so bila odlična osvežitev na vroč poletni dan. Ker pot ni markirana, smo bili na vrhu edina ekipa. Ob lepem vremenu, smo bili nagrajeni z čudovitimi razgledi proti Kriškim podom, Triglavu, vidi se Bavški Grintavec, Jalovec, Mangart, Mojstrovke, Prisojnik, Razor, Pihavec, itd. Res je super, ko imaš na poti planinskega vodnika, ki pozna vse okoliške vrhove in ga je res veselje poslušati. Po sestopu na sedlo Čez dol, smo se povzpeli na Prehodavce do Zasavske koče. Prispeli smo pozno popoldne, si privoščili toplo večerjo in si pred spanjem še z veseljem ogledali prelepo Rjavo jezero, ki je drugo po vrsti in najvišje od vseh Triglavskih jezer. Čeprav čez dan nismo imeli občutka, da je v gorah veliko pohodnikov, se nas je na koči nabralo kar veliko število, kakih 100. Zadovoljni, da imamo streho nad glavo, smo noč prespali v jedilnici, na zasilnih ležiščih. Nepozabna dogodivščina in prav je tako.
Naslednji dan smo se zbudili v prekrasno jutro. Naš nedeljski cilj je bil vrh Kanjavec. Ob sedmi uri smo krenili na pot proti Hribaricam in že po nekaj minutah hoje občudovali tretje po vrsti od sedmerih jezer – Zeleno jezero. Spremljali so nas razgledi na Vršac, na del Doline Triglavskih jezer, na Veliko in Malo Zelnarico, na Malo in Veliko Špičje in še bi lahko naštevala, če bi si zapomnila, kaj vse nam je Matej pokazal. Vzpenjali smo se po neverjetno lepih skalnatih poteh z občutki, kot da smo na drugem planetu. “Lunarne razmere”, smo rekli. Ko smo prispeli na vrh, pa se nam je na dlani pokazal še Triglav. Zaslužena malica in sledil je sestop do Koče na Doliču. Tam pa daljši postanek in klepet ob mrzli pijači. Na izhodišče smo se vračali po mulatjeri. Po toliko prehojenih korakih, se nam je že zdelo, da poti ne bo konca. Ujel nas je dež in zadnjo uro do cilja, nam je osvežitev prijala. Srečno smo prispeli do izhodišča in se v večernih urah vrnili domov v Slovensko Bistrico.
Preživeli smo dva čudovita dneva, doživeli fenomenalne razglede, občudovali prekrasno planinsko cvetje in navezali nova prijateljstva. Bravo Matej, super začrtana pot, pokazal pa si nam še veliko več. Svojo ljubezen in spoštovanje do gora, sklanih sten in cvetočih planin.
Planinski pozdrav, Barbara Frešer

VZPON NA SREDNJO in VISOKO PONCO

PLANINSKO DRUŠTVO SLOVENSKA BISTRICA

ORGANIZIRA  VZPON  NA

SREDNJO  2228 m.  in  VISOKO 2274 m. PONCO

 

 

V soboto 3.8.2019. ob 4,30 uri izpred  telovadnice .

 

Vodnik : ROMAN  SELINŠEK

 

Zapeljemo  se  čez  mejni  prehod Rateče in nadaljujemo po italijanski  strani  v  smeri  Trbiža  do  Mantgarskih (Belopeških ) jezer.

 

Od  parkirišča nadaljujemo  do  planinske  koče ZACCHI do katere je dobra ura hoda. Od  tu  nadaljujemo vzpon  po  lažji  varianti ( ne po ferati ) preko  Srednje  Ponce do vrha 2274 m.

visoke  Visoke Ponce.

Pot je označena kot » zelo zahtevna označena pot«. Višinske razlike je 1345 m. Vračali se bomo po poti vzpona.

Skupne hoje bo  7 do  8  ur.

 

Za pot je obvezna čelada, lahko tudi varovalni pas.

OBVEZEN  JE  OSEBNI  DOKUMENT.

 

Malica in dosti tekočine iz nahrbtnika.

 

Prijave do četrtka :  GSM vodnika  041-353-135

Društvo :         041-326-999

Prevoz : osebni avtomobili  ali kombi, glede št. prijav.

Špik Hude police / Cima di terrarossa – 2420 m

Vodnik Branko Pučnik je bistriške planince povabil na italijansko goro, na pot za planinske sladokusce in “nabralo” se nas je za poln mini bus. V soboto 29.06.2019, smo se ob 5. uri zjutraj odpeljali mimo Kranjske gore, Rateč, Trbiža, Rabeljskega jezera, čez prelaz Sella Nevea, do planine Pecol, kjer je bilo naše izhodišče.
 
Pot je označena za lahko – nemarkirano, ponuja pa prečudovite razglede. Že ko smo na parkirišču izstopili, se nam je odprla fantastična kulisa prelepih planin, obsijanih z jutranjim soncem. Naš začetek je bil nekje na nadmorski višini 1500 m, čakalo nas je torej 3 ure hoda in 920 višinskih metrov. Na začetku je bila pot betonirana, po nekaj minutah hoje pa smo prišli na “zelene “stezice. Občudovali smo pisano gorsko cvetje, ki ga je bilo tokrat res veliko. Poslušali smo žvižganje svizcev in jih nekaj tudi videli. Občudovali smo jih lahko le od daleč, saj so precej “sramežljive” narave. Kljub temu, da poti niso markirane so dobro uhojene. Ves čas smo se vzpenjali po stari italijanski mulatjeri. Iz “zelenega pasu” smo se dvignili na bolj kamnito pot, v domovanje kozorogov. Pot smo nadaljevali zelo počasi, saj so nam kozorogi dobesedno pozirali vso pot do vrha. In razgledi… Na levi strani smo imeli krasne poglede na Montaž, na desni Viš, na drugi strani planine pa se je bohotilo celotno Kaninsko pogorje. Kot nalašč za ideje, kam na naslednje nove pohode. Na vrhu nismo pozabili na skupinsko fotografijo, privoščili smo si malico z razgledom in si tako napolnili baterije. V dolino smo se vračali v družbi kozorogov, navdušeni in nasmejani. Že smo se ponovno znašli v “gorskih vrtovih”, narava nam je znova potrdila, da pri ustvarjanju nima konkurence. Krajši postanek smo naredili še pol ure pred ciljem, na koči Rifugio di Brazza (1660 m). Ne zgodi se vsak dan, da te na izhodišču pričaka nasmejan planinec s harmoniko in mi smo imeli srečo. Roman nam je “zašpilal”, mi pa smo se preoblekli, se preobuli in si veselo zapeli. Ko smo se uzrli na prehojeno pot, smo si obljubili, da bo planina Pecol še kdaj naše izhodišče, za nove podvige.
 
Super druščina bistriških planincev, vesele slovenske pesmi, smešni vici, sramežjivi svizci, čudoviti kozorogi, prelepo gorsko cvetje, lepo sončno vreme in najboljši vodnik. Branko, držal si obljubo, bilo je “sladko”.
 
Planinski pozdrav,
Barbara Frešer