PO EVROPSKI PEŠPOTI E7

Vabimo  po  EVROPSKI  PEŠPOTI  E 7

 

V soboto, 4.9.2021. ob  6,30 uri izpred telovadnice.

 

Pohod je ograniziran v sodelovanju s PD Poljčane

Vodnika: Roman Selinšek in Marjan Maly

 

Odpeljemo se v Poljčane in pot nadaljujemo z vlakom do Ljubljane.Tu prestopimo na avtobus za Vrhniko. Peš nadaljujemo mimo Verda do Bistre-(2  uri). Tu bo čas za malico. Možnost toplega obroka.

Nadaljevanje poti do Borovnice , čas hoje  1,20 ure.

V Borovnici vstopimo na IC vlak direktno za Poljčane, kamor se vrnemo ob 19,25 uri.

Pot od Vrhnike do Bistre je večidel ravninska. Od tu se pot najprej rahlo vzpenja, potem se rahlo spusti proti Borovnici.

Skupne hoje z počitki bo cca. 4 ure.

Cena izleta : vlak 12 eur.bus 3 eur. Otroci polovično.

Udeleženci z upokojensko kartico brezplačno.

 

Prijave za izlet pri vodnikih :

Roman Selinšek  gsm   041 353 135

Marjan Maly        »      031 553 672

 

Planina Ravne (1500 m) – čez Zelene trate – Sedelce (1840 m) – Jamarski bivak na Dlekovški planoti (1910 m) – Molička peč (2029 m) – Planina Polšak (1695) – Planina Ravne (1500 m)

V soboto, 10.07.2021 smo se ob 6. uri zjutraj z avtomobili odpravili iz Slovenske Bistrice. Člani planinskega društva, smo se v družbi vodnika Branka Pučnika odpeljali skozi Luče ob Savinji, do Planine Ravne, ki je bila naše izhodišče. Vodnik Branko vedno poišče super lepe krožne poti in taka nas je čakala tudi tokrat.

Nekaj metrov hoda višje od izhodišča, smo prispeli že na prvo razpotje. Ena pot vodi proti vrhu Smrekovca, mi pa smo nadaljevali po dokaj položni poti, v smeri stare Lučke koče. Prečili smo nekaj manjših snežišč, ki pa so bila normalno prehodna. Ob snežiščih nas je pozdravljal teloh in sredi julija smo se znašli v pomladi. Po še vedno dokaj položni poti, smo nadaljevali proti Zelenim tratam. Od tam pa se je pot precej postavila pokonci. Pot je potekala v smeri Velikega vrha in Moličke planine in kmalu smo se znašli na razpotju. Dva planinca, oba Ivana, sta se odločila povzpeti levo, na Veliki vrh (2110 m), ostali pa smo nadaljevali desno do Sedelca (1840 m). Do Sedelca je bila pot markirana, od tukaj naprej pa nas je Branko vodil po brezpotjih. Nadaljevali smo naravnost in se nekaj metrov kasneje spustili desno, do Jamarskega bivaka na Dleskovški planoti. Pot je odprta, razgledna in lepa. Trate polne planinskih rož, med rožami pa skale. Kot bi prišli kam na Kras. Fantastično. Spust med rožami, skalami in ruševjem po brezpotju ima svoj čar. Veseli, da je vodnik to pot že prej do potankosti naštudiral in prehodil, smo osvojili Jamarski bivak. Bivak je čudovit, na super lokaciji. Ob njem je med ruševjem urejen kotiček, kjer so v krogu postavljene klopce na sredini pa kurišče. Kot nalašč za malico. Medtem ko smo ob hrani klepetali, sta nas ujela tudi že oba osvajalca Velikega Vrha. Skoraj žal nam je bilo, da ne bomo prespali, tako lep kotiček smo našli. Siti in spočiti smo nadaljevali na 2029 metrov visoko Moličko peč. Če je bilo do tukaj še nekaj oblakov, se je ob prihodu na vrh zjasnilo. Ni pomagala višina, sonce je žgalo mi pa smo se ozrli naokrog. Bližnji Veliki Vrh, Velika Zelenica in Križevnik so bili kot na dlani. Razgledi na zelena pobočja Dleskovške planote, strma pobočja Krofičke, na drugi strani na Robanov kot in visoko Ojstrico, so bili dih jemajoči. Lepo smo videli Raduho, Olševo, Peco in ostale karavanške hribe. Za to smo prišli. Navdušeni smo zapustili vrh in se po brezpotju spustili preko Poljskih devic (1879 m) proti Križevniku. Trije planinci še nismo imeli dovolj vrhov, zato smo razglede lovili še na vrhu Križevnika (1909 m), ostali pa so po brezpotju nadaljevali proti Planini Polšak, kjer so se do prihoda treh osvajalcev Križevnika martinčkali na soncu. Skupaj smo potem nadaljevali do izhodišča Planine Ravne, kjer sta nam prijazna pastirja postregla s kavico in osvežilno pijačo. Še dolgo smo posedali, klepetali in obujali spomine na vse bližnje vrhove, ki smo jih skupaj že prehodili.

Pod Brankotovim vodstvom nas je bilo 7, skupaj torej osem planincev. Veseli, da nam je ponovno pokazal lepo krožno planinsko pot, na brezpotjih neokrnjene narave. Osem ur hoje je hitro minilo in že je bil čas, da se vrnemo proti domu. Še bomo šli, saj ima vodnik Branko Pučnik sigurno še nekaj asov v rokavu. Se že veselimo.

Planinski pozdrav,

Barbara Frešer

 

Veliki Snežnik (1796 m)

V soboto 27.06.2021, smo se pod vodstvom vodnika PD Slovenska Bistrica Mateja Horvata odpravili na 1796 m visok Veliki Snežnik, najvišji vrh južne Slovenije. Pravijo mu tudi notranjski gologlavec.

Na avtobusu smo zapolnili 29 sedežev in ob 6. uri zjutraj smo se odpeljali iz Slovenske Bistrice. Mimo Postojne, skozi Pivko in Ilirsko Bistrico, do planinskega doma na Sviščakih, kjer je bilo naše izhodišče. Čakalo nas je dobri dve uri hoje in 554 višinskih metrov.

Odpravili smo se po markirani poti, najprej skozi gozd, kjer je bila hoja v senci dreves zelo prijetna tempo hoje pa je vodnik Matej odlično prilagodil celotni skupini.  Kmalu smo prišli iz gozda in pred nami se je odprla najprej kolovozna pot, po kateri smo nadaljevali še 20 minut.  Strma pot navzgor skozi ruševje nas je čakala malo višje. Najprej smo vstopili v raj, v Botanični rezervat PD Ilirska Bistrica. Rože kot bi jih naslikal. Vseh barv in velikosti. Čudovito. Pred vstopom v strmino smo imeli manjši postanek in veliko srečo, saj smo srečali domačina, planinca zgodovinarja, ki si je z veseljem vzel čas za nas. V dobrih desetih minutah nam je slikovito opisal zgodovino kraja in zanimivosti Velikega Snežnika. Hvaležni za njegove besede in prijaznost smo zagrizli v hrib. Navdušeni nad pisanimi rožami in pokrajino smo se počasi a vztrajno vzpenjali. Pred nami se je v daljavi na grebenu že videla koča Draga Karolina na Velikem Snežniku. Z vsakim korakom je bila bližje in po dobrih dveh urah smo prispeli na vrh, ki je bil ves posut z mladimi Planikami. Zaradi edinstvene lege, ki jo Veliki Snežnik gotovo ima, se na vrhu ponujajo razgledi na najvišje vrhove Julijskih Alp, Karavank in Kamniško Savinjskih Alp. Proti jugu pa na Učko, Risnjak in Kvarnerski zaliv. Veseli, da vidimo vse do morja, smo si privoščili daljši postanek za malico. Sestopili smo po poti skozi ruševje in preko manjšega sedla na Mali Snežnik (1694 m). Grebenska hoja navzdol skozi ruševje je bila naporna, saj so bile temparature med ruševjem visoke, vlažnost pa neverjetna. Kljub naporom smo ostali vedri in zadovoljni, saj nas je fantastično lepa pot na Veliki Snežnik vse prijetno presenetila.

Po dveh urah hoje smo prispeli do izhodišča nas pa veselje še vedno ni minilo. Nasprotno. Ko je Roman zaigral na harmoniko, smo nekateri kljub utrujenim nogam še zaplesali. Kot že velikokrat poprej smo se pod vodstvom Mateja Horvata imeli čudovito. Pesem, zabava in smeh so se nadaljevali še na avtobusu, vso pot do doma. V Slovensko Bistrico smo prispeli v večernih urah in se z vodnikom že dogovorili za naš naslednji izlet, ki bo na Dovški Križ.

Planinski pozdrav,

Barbara Frešer