PREČENJE KOROŠKIH BAB  Ravenska Kočna (1000 m) – Jenkova planina (1495m) – Mala Baba (2018m) – Velika (Koroška) Baba (2127 m) – sestop po zelo zahtevni plezalni poti Rudijevi vertikali – Kranjska koča na Ledinah (1700 m) – Slovenska pot (plezalna) – Češka koča na Spodnjih Ravneh (1542 m) – Ravenska Kočna (1000 m)

V soboto, 10.10.2020 smo se ob 5. uri odpravili na Zgornje Jezersko. Vodnik Roman Selinšek in 8 članov našega planinskega društva… takšna je bila sobotna super ekipa.

Na izhodišče smo prispeli ob 7. uri in kmalu začeli našo začrtano pot. Najprej po kolovozni poti potem pa po strmi poti skozi gozd. V gozdu smo »grizli kolena« skoraj uro in pol in končno prispeli na Jenkovo planino s katere se nam je na naši levi odprl lep pogled na Goli vrh, na desni pa pogled proti Kočni. Od tukaj nas je čakalo še dobri dve uri hoje do vrha. Strmina ni popustila, pa tega tudi nismo pričakovali. Vedeli smo, da nas do vrha čaka skupaj 1100 višinskih metrov. Nadaljevali smo čez travnike potem pa strmo čez redek gozd, vse do mejnega grebena. Na grebenu nas je pričakalo lepo vreme, brez vetra. Greben je ozek in nezavarovan, hoja zahtevnejša, na nekaj mestih pa tudi krušljiva in izpostavljena. Adrenalin nas je še bolj pogrel in kmalu smo dosegli vrh Male Babe, sledil je krajši spust in vzpon in že smo dosegli vrh Velike Babe. Roman nam je čestital, dobro smo hodili. Na vrhu smo bili vsaj pol ure prej, kot je sam pričakoval. In kakšni razgledi iz vseh strani… Planjava, Mrzla gora, Rinke, Skuta, Štruca, Dolgi hrbet, Grintovec, desno v daljavi Triglav, Storžič, greben Košute….in še bi lahko naštevala. Velika (Koroška) Baba je res zelo razgledna gora. Po krajšem postanku na vrhu, smo nadaljevali v smeri Kranjske koče na Ledinah. Najprej spust po strmem krušljivem delu, potem pa glavni posladek: Rudijeva vertikala. Tehnično sicer ni tako zahtevna je pa zelo strma, dolga in izpostavljena. Hvaležni, da gremo dol in ne gor smo se je lotili z vsem spoštovanjem. Fino nam je šlo. Vertikalo smo zaključili, še nekaj časa nadaljevali po stopah, klinih  in jeklenicah navzdol in že smo prispeli na Kranjsko kočo na Ledinah. Privoščili smo si malico, pijačo in obvezen klepet. Srečali smo dva koroška planinca, ki sta se nam pridružila in nadaljevali smo v smeri Češke koče. Pot skozi Žrelo je že nekaj časa zaprta in Roman se je odločil da nadaljujemo po Slovenski (plezalni) poti. Podali smo se v strmo steno, previdno, saj je bila stena ponekod vlažna in zelo izpostavljena. Seveda pa je bila tudi vznemirljiva in polna lepih razgledov. Pol ure spusta po ferati in krajšem melišču in že smo dosegli razpotje z napisom »Češka Koča«. Še pol ure smo ponovno grizli kolena po strmini navzgor in Češka koča je bila osvojena. Po krajšem počitku smo vsi nasmejani pot nadaljevali v smeri izhodišča. S pomočjo nekaj jeklenic in lestve prispemo do gozda, iz gozda na travnik in do kolovozne poti, kjer se  je na parkirišču naša fantastična krožna pot ob 18. uri tudi zaključila.

Velika (Koroška) Baba. Lepo je bilo ne tej slikoviti gori. Vodnik Roman je na cilju poznavalsko omenil, da smo ujeli še zadnji vremensko-ugoden dan za obisk visokogorja. V res prekrasnem vremenu smo uživali na lepo urejenih in varovanih poteh. Plezanje pa je tokrat poskrbelo tudi za adrenalinsko preživet dan v naših prečudovitih gorah. Vsak posameznik je z svojim izjemnim karakterjem prispeval k temu, da nam je bilo zares lepo, največja zahvala pa gre našemu vodniku Romanu, ki nas je tako skrbno in varno pripeljal do končnega cilja.

Planinski pozdrav,

Barbara Frešer

V soboto 12.09.2020, smo se pod vodstvom vodnika Branka Pučnika odpravili na območje Krvavca. Za cilj izleta je Branko izbral Vrh Korena, ki je med drugim zanimiv tudi zaradi nadmorske višine – 1999 m ga naredi za najvišji vrh, ki še ni dvatisočak. Tokrat nas je bilo udeležencev 15. Skozi Tuhinjsko dolino, Kamnik, Tunjice in Ambrož smo se odpeljali do planine Jezerca, kjer je bilo naše izhodišče.

Na parkirišču smo obuli planinske čevlje, se opremili z nahrbtniki in pohodnimi palicami, si privoščili okrepčilo in se podali na markirano pot. Nekaj časa smo se rahlo vzpenjali čez pašnike, skozi podvoz pod smučarsko progo, hodili ob smrekovem drevoredu, šli mimo napajališč za živali in prispeli do večje strmine.  Prav tu, na koncu Kriške Planine, smo se razdelili v dve skupini. Štirje “divjaki” so od tu pospešili korak in se preko Košutne, Kompotele in Mokrice podali na Vrh Korena. Ostali, pa smo skupaj z vodnikom nadaljevali po prvotno začrtani poti in prečno nadaljevali čez pobočja Krvavca. Tako smo uživali in klepetali, da smo bili presenečeni, ko smo že dosegli planino, od koder se nam je odprl prelep razgled na okoliške vrhove in res lepo pastirsko kočo, ki leži v osrednjem delu planine Koren. Vreme je bilo odlično in časa na pretek, zato se je Branko odločil za malico pri pastirski koči. Koča je fantastična, samopostrežna in ponuja vse, kar žejni planinec potrebuje. Odličen postanek, smo se strinjali. Od planine Koren nas je do Vrha Korena ločila le še dobra ura hoje. Brez večjih naporov smo osvojili vrh, kjer imaš noge na 1999 metrih, glavo pa nad 2000 m. Čestitali smo si in se kljub meglicam nagledali okoliških vrhov. Jezerska Kočna, Grintovec, Planjava,Turska gora, vse Rinke,… Tokrat je bilo na vrhu res veliko planincev, pa nas to ni prav nič zmotilo. Za vsakega izmed nas se je našel prostor za “počitek”. Kmalu so se nam na Vrhu Korena  pridružili še tisti štirje, ki so šli še malo naokrog in skupaj smo nadaljevali pot čez Veliki Zvoh, na Krvavec. Sledil je še spust do planšarije Pr Florjan in spet smo si vzeli čas za posedanje ob dobri družbi in kapljici. Kmalu nas je Branko podvizal in čez pol ure smo bili že na izhodišču, na planini Jezerca. Prelepa krožna tura je bila tako sklenjena.

Kaj naj rečem? S tako nasmejanim in odgovornim vodnikom kot je Branko, s tako dobrimi ljudmi, kot so moji planinski prijatelji in v tako lepi gorski naravi je popoln dan zagotovljen. V hribih je res lepo.

Planinski pozdrav,

Barbara Frešer