Rana ura, zlata ura …. in z našim planinskim društvom primorski naproti

Stol (1673 m) se nahaja v najdaljšem grebenu v Julijskih Alpah. Greben meri 25 km oz. kar 35 km, če štejemo še zahodni del. Z vrha, na katerem stoji nekaj oddajnikov, se nam odpre lep razgled na kaninski masiv, osrednje Julijske Alpe, Krnsko pogorje, Matajur, Jadransko morje, Breginjski kot in že prej omenjeni greben, kjer pogled seže do Breškega Jalovca. Vrh ima žig za SPP in vpisno skrinjico. (Vir: Hribi.net)

Iz simpatične vasice Breginj, smo se po jutranji kavici odpravili cilju naproti. Skozi listnat gozd, v katerem je prežalo nemalo klopov na našo 4 nožno pohodnico Sejo, smo se najprej ustavili pri cerkvici Sv.Marjete in pozvonili z zvoncem želja…kdo ve, mogoče pa se kaj uresniči .

Ko smo končno prišli iz gozda smo lahko že od bližje ogledali zeleno porasla pobočja, ki so prej že od daleč izgledala zelo mistično.

Med vsem tem zelenjem in cvetočimi rožami, se je vila strma potka do vrh grebena, ki je nudil prve razglede na vse strani neba. Do vrha in prisluženega žiga nas je ločilo še nekaj minut hoje.
Na vrhu pa kot običajno: malica, kratek počitek in plan kako naprej. Ker za ene še ni bilo dovolj, smo odšli pogledat kako izgleda greben in sosednji vrh Muzec ter bivak pod njim.
Malo smo bili previdni pri hoji med grmi in po skalah, saj je tod doma gospod Modras, ki ne bi bil ravno vesel, če bi kdo preveč motil njegov počitek. Na našo srečo je bilo sonce prijazno in je tudi samo bolj počivalo za oblaki, tako da so bile živalice skrite v svojih zavetjih.

Kljub delno oblačnemu vremenu smo se naužili razgledov in si pobožali duše ob sreči, ki jo občutiš ob pogledu na zelene planote, sive skale in cvetoče cvetice.

Ker pa nikoli ne moremo takoj po “turi” domov, smo si na hitro pogledali še slap Boka, ki je zanimivo izhodišče za eno od prihodnjih potepanj.

* Ksenija*

V soboto, 4. julija 2020 smo se odpravili na Rombon (2207 m). Vodnik Branko Pučnik in 13 članov planinskega društva, smo se v zgodnjih jutranjih urah odpeljali na 230 km oddaljeno izhodišče.

 

Pot na Rombon je dolga, na poti ni planinske koče, pa kljub temu smo se veselili. Pot je namreč znana (in zanimiva) po ostankih iz prve svetovne vojne. Na vrhu Rombona pa je ob lepem vremenu fantastičen razgled v dolino Soče ter na Kaninsko in Mangartsko skupino gora, Bavški Grintavec in Krn.

 

Pot smo začeli pri stari trdnjavi Kluže, od tam pa naprej čez dobrih sto metrov dolg predor v gozd. Čez cca pol ure smo prispeli do Hermanove trdnjave, ki je bila zgrajena med letoma 1898 in 1900 in je »v navezi« z trdnjavo Kluže v tistih časih obrambno vlogo še povečala. Nadaljevali smo skozi gozd in ob poti se nam je za  trenutek odprl razgled na Jerebico. Branko je sledil oznakam Na Robu 1313 (Kota Dreizehn Dreizehn, ki je, če prevedem, na višini 1313 m), ko smo se znašli na razpotju. Pot smo nadaljevali v smeri Rombona. Strmina ni popustila niti, ko smo prišli iz gozda in ko se nam je na naše veselje pokazal lepo viden greben Svinjaka in razgled na celotno Bovško kotlino. Nadaljevali smo po dobro označeni planinski poti, ki je postajala vse bolj zanimiva. Kaverne, jarki, zarjavele pločevinke, vojaški labirinti, pot vklesana v skalo… in meni najlepše… planinsko cvetje. Med vzponom po skalnatem terenu, smo bili hvaležni vodniku, da nam je za turo priporočil večjo količino vode. Bila je sončna sobota in »vročina« naša popotnica do vrha. Tik pod vrhom nas je presenetil še krajši skok, ki pa smo ga preplezali brez posebnih težav. Pot do vrha smo nadaljevali vzhodno od vrha grebena z razgledom na Bavški Grintavec, Jalovec in Mangart. Čudovito! Do vrha smo potrebovali 6 ur in bili nagrajeni. Z prostornega vrha smo imeli fantastične razglede…od Triglava, pa vse do morja. Pot je bila vredna vsakega truda. Okusna malica, prijeten klepet in veliko smeha, za nekatere pa krajši dremež na vrhu. Bilo nam je tako lepo, da nas dolga pot nazaj do izhodišča sploh ni mikala. Po eni uri sončenja na vrhu Rombona, smo le odkorakali v dolino. Vračali smo se v dveh skupinah. Tisti z več energije čez Čukljo (1767 m) do Bovca, ostali pa nazaj po isti poti do izhodišča Kluže. Skupne hoje je bilo 10 ur in na cilju smo bili prepričani, da se je izplačalo. Kot vedno je Branko ponovno izbral zanimivo in odlično turo.

 

Popoln vrh, fantastični razgledi, prijetna družba in idealne vremenske razmere. Ker je znano, da je pot na Rombon zelo dolga, naporna in zahteva kar nekaj kondicije, čestitke vsem za udeležbo in osvojen vrh. Če smo zmogli na Rombon, bomo tudi naslednjo »turo«, ki bo upamo vsi… kmalu!

 

Planinski pozdrav,

Barbara Frešer

V soboto 20. junija 2020 se ob 7. uri odpravimo proti Lučam na planino Podvežak. Jutro je bilo dokaj oblačno in vso pot je rosilo. Pod vodstvom vodnika Bogdana Korošca smo vztrajali in se okoli 9. ure odpravili na Veliki vrh in dalje na Veliko Zelenico (2114 m). Bilo nas je 15. Vedno bolj  je postajalo svetlo, ponagajal  nam je le veter ob močnih sunkih. Uspelo nam je in ob povratku je posijalo tudi sonce.