Category Archives: Vtisi

Grebensko prečenje Košute

Vodnik Roman Selinšek, nas je tokrat povabil na grebensko prečenje Košute. Ker je bila vremenska napoved za soboto slaba, se je odločil, da gremo na pot v nedeljo, 26.07.2020.
 
Rana ura, zlata ura. Po zboru ob 4. uri, smo s tremi avtomobili odbrzeli proti Tržiču in naprej skozi Dovžanovo sotesko v Jelendol, vse do zadnjega parkirišča pod Dolgimi njivami. Ker bi bila krožna pot predolga, smo “naštudirali” logistiko in si zjutraj še pred samim štartom vzeli čas in eno osebno vozilo parkirali na planini Pungart, na katero smo kasneje sestopili. Romanov načrt: planina Dolga njiva – Košutnikov turn (2134 m) – Ostrv (2124 m) – Macesje (2124 m) – Užnik (2079 m) – Tegoška gora (2025 m) – Škrbina (1869) – planina Pungart. In smo šli…
 
Že jutro je bilo popolno. Sonce se je ravno prebudilo, nebo je bilo brez oblačka, planina Dolge njive pa nas je s prelepo kuliso Košute, vabila na odlično kavo. Dokončno prebujeni, smo se kmalu podali na markirano pot.  Čez pašnik v gozd, kjer je višina kar hitro naraščala, kmalu pa na travnato pobočje iz katerega je bil razgled z vsakim korakom lepši. Prišli smo do grebena in hkrati do najzahtevnejšega dela poti. Bilo je treba poplezati, prečiti rahlo izpostavljen greben in že smo dosegli prvi vrh, Košutnikov turn. Segli smo si v roko, se na kratko spočili in nadaljevali po strmi stezi, ki je zahtevala zbranost in previden korak. Ker je bila tura grebenska, nas je v nadaljevanju čakala razgibana, slikovita in steza. Malo gor, malo dol, malo gor… Nadaljevali smo po večinoma ozki na mestih zavarovani poti in kmalu dosegli Ostrv. Nadaljevanje je bilo še posebej uživaško, saj je večina poti potekala po južnem travnatem delu grebena. Šli smo preko 2124 m visokega Macesja in za njim 2079 m visokega Užnika. Razgled na grebenu in vrhovih je bil edinstven. Sonce se je igralo z meglo in nastale so fantastične fotografije meglenega morja, ki je zalivalo obe strani grebena. Dopoldan meglice iz slovenske strani, popoldan pa iz avstrijske. Nadaljevali smo naprej, dosegli Tegoško goro in Škrbino. Nekje vmes smo imeli 2 postanka za malico, se smejali šalam, ki so “deževale” iz ust vodnika pa tudi pohodnikov in občudovali prelepo planinsko cvetje. Tokrat je bila “v glavni vlogi” čudovita Kamniška murka. 
Vse lepo se enkrat tudi konča in tako se je s spustom iz Škrbine na planino Pungart končalo tudi naše “grebenčkanje”. Posedeli smo na simpatični planšariji. Hladna pijača, utrujene noge in nasmehi na obrazih vseh devetih pohodnikov. Vodnik Roman nas je pohvalil in z mislimi na utrinke s Košute, smo se odpeljali proti domu.
Planinski pozdrav, Barbara Frešer.

Stol (1673 m)

Rana ura, zlata ura 🕓…. in z našim planinskim društvom primorski naproti 🚗

Stol (1673 m) se nahaja v najdaljšem grebenu v Julijskih Alpah. Greben meri 25 km oz. kar 35 km, če štejemo še zahodni del. Z vrha, na katerem stoji nekaj oddajnikov, se nam odpre lep razgled na kaninski masiv, osrednje Julijske Alpe, Krnsko pogorje, Matajur, Jadransko morje, Breginjski kot in že prej omenjeni greben, kjer pogled seže do Breškega Jalovca. Vrh ima žig za SPP in vpisno skrinjico. (Vir: Hribi.net)

Iz simpatične vasice Breginj, smo se po jutranji kavici odpravili cilju naproti. Skozi listnat gozd, v katerem je prežalo nemalo klopov na našo 4 nožno pohodnico Sejo, smo se najprej ustavili pri cerkvici Sv.Marjete in pozvonili z zvoncem želja…kdo ve, mogoče pa se kaj uresniči 😉.

Ko smo končno prišli iz gozda smo lahko že od bližje ogledali zeleno porasla pobočja, ki so prej že od daleč izgledala zelo mistično.

Med vsem tem zelenjem in cvetočimi rožami, se je vila strma potka do vrh grebena, ki je nudil prve razglede na vse strani neba. Do vrha in prisluženega žiga nas je ločilo še nekaj minut hoje.
Na vrhu pa kot običajno: malica, kratek počitek in plan kako naprej. Ker za ene še ni bilo dovolj, smo odšli pogledat kako izgleda greben in sosednji vrh Muzec ter bivak pod njim.
Malo smo bili previdni pri hoji med grmi in po skalah, saj je tod doma gospod Modras, ki ne bi bil ravno vesel, če bi kdo preveč motil njegov počitek. Na našo srečo je bilo sonce prijazno in je tudi samo bolj počivalo za oblaki, tako da so bile živalice skrite v svojih zavetjih.

Kljub delno oblačnemu vremenu smo se naužili razgledov in si pobožali duše ob sreči, ki jo občutiš ob pogledu na zelene planote, sive skale in cvetoče cvetice.

Ker pa nikoli ne moremo takoj po “turi” domov, smo si na hitro pogledali še slap Boka, ki je zanimivo izhodišče za eno od prihodnjih potepanj.

* Ksenija*

Od trdnjave Kluže na Rombon (2208 m)

V soboto, 4. julija 2020 smo se odpravili na Rombon (2207 m). Vodnik Branko Pučnik in 13 članov planinskega društva, smo se v zgodnjih jutranjih urah odpeljali na 230 km oddaljeno izhodišče.

 

Pot na Rombon je dolga, na poti ni planinske koče, pa kljub temu smo se veselili. Pot je namreč znana (in zanimiva) po ostankih iz prve svetovne vojne. Na vrhu Rombona pa je ob lepem vremenu fantastičen razgled v dolino Soče ter na Kaninsko in Mangartsko skupino gora, Bavški Grintavec in Krn.

 

Pot smo začeli pri stari trdnjavi Kluže, od tam pa naprej čez dobrih sto metrov dolg predor v gozd. Čez cca pol ure smo prispeli do Hermanove trdnjave, ki je bila zgrajena med letoma 1898 in 1900 in je »v navezi« z trdnjavo Kluže v tistih časih obrambno vlogo še povečala. Nadaljevali smo skozi gozd in ob poti se nam je za  trenutek odprl razgled na Jerebico. Branko je sledil oznakam Na Robu 1313 (Kota Dreizehn Dreizehn, ki je, če prevedem, na višini 1313 m), ko smo se znašli na razpotju. Pot smo nadaljevali v smeri Rombona. Strmina ni popustila niti, ko smo prišli iz gozda in ko se nam je na naše veselje pokazal lepo viden greben Svinjaka in razgled na celotno Bovško kotlino. Nadaljevali smo po dobro označeni planinski poti, ki je postajala vse bolj zanimiva. Kaverne, jarki, zarjavele pločevinke, vojaški labirinti, pot vklesana v skalo… in meni najlepše… planinsko cvetje. Med vzponom po skalnatem terenu, smo bili hvaležni vodniku, da nam je za turo priporočil večjo količino vode. Bila je sončna sobota in »vročina« naša popotnica do vrha. Tik pod vrhom nas je presenetil še krajši skok, ki pa smo ga preplezali brez posebnih težav. Pot do vrha smo nadaljevali vzhodno od vrha grebena z razgledom na Bavški Grintavec, Jalovec in Mangart. Čudovito! Do vrha smo potrebovali 6 ur in bili nagrajeni. Z prostornega vrha smo imeli fantastične razglede…od Triglava, pa vse do morja. Pot je bila vredna vsakega truda. Okusna malica, prijeten klepet in veliko smeha, za nekatere pa krajši dremež na vrhu. Bilo nam je tako lepo, da nas dolga pot nazaj do izhodišča sploh ni mikala. Po eni uri sončenja na vrhu Rombona, smo le odkorakali v dolino. Vračali smo se v dveh skupinah. Tisti z več energije čez Čukljo (1767 m) do Bovca, ostali pa nazaj po isti poti do izhodišča Kluže. Skupne hoje je bilo 10 ur in na cilju smo bili prepričani, da se je izplačalo. Kot vedno je Branko ponovno izbral zanimivo in odlično turo.

 

Popoln vrh, fantastični razgledi, prijetna družba in idealne vremenske razmere. Ker je znano, da je pot na Rombon zelo dolga, naporna in zahteva kar nekaj kondicije, čestitke vsem za udeležbo in osvojen vrh. Če smo zmogli na Rombon, bomo tudi naslednjo »turo«, ki bo upamo vsi… kmalu!

 

Planinski pozdrav,

Barbara Frešer

Na planino Podvežak

V soboto 20. junija 2020 se ob 7. uri odpravimo proti Lučam na planino Podvežak. Jutro je bilo dokaj oblačno in vso pot je rosilo. Pod vodstvom vodnika Bogdana Korošca smo vztrajali in se okoli 9. ure odpravili na Veliki vrh in dalje na Veliko Zelenico (2114 m). Bilo nas je 15. Vedno bolj  je postajalo svetlo, ponagajal  nam je le veter ob močnih sunkih. Uspelo nam je in ob povratku je posijalo tudi sonce.

Debela peč (2014m) , 26.januar 2020

Na ogledni turi je bilo čudovito vreme, nebo brez oblačka, le na vrhu Debele peči in Brde je malo pihalo.

Vremenska napoved me je v januarju prisilila, da sem prestavila datum izleta planinskega društva za več kot teden. Tokratna nedelja naj bi bila suha, z delno oblačnimi obdobji. Zimske ture se je udeležilo osem planink in planincev.

Od doma smo se odpeljali še v trdi temi in mrzlem jutru. Že v Ljubljani so nas presenetile prve dežne kapljice, ki pa so naenkrat izginile, kot je napovedal Roman. Na parkirnem prostoru, na Pokljuki, med preobuvanjem in oblačenjem, še ni izgledalo, kakšno spremenljivo vreme nas čaka. Kmalu so čisto na rahlo začele naletavati drobne snežinke. Vsi smo se jih razveselili, saj nam letošnja zima v dolini še ni privoščila sneženega veselja. Tako smo prišli do Koče na Lipanci. Čeprav nas je od daleč vabila v svoje toplo in suho zavetje, smo šli naprej, proti našemu cilju.

Pot se je počasi postavljala vedno bolj strmo. Odločili smo se, da si nadenemo čelade in dereze, palice pa zamenjamo s cepini. Med nami je bila še ne desetletna Ronja, ki je imela prvič v življenju na nogah dereze. Z njimi je hodila, kot bi jih od nekdaj imela na nogah. Tudi Damjana je bila na prvič na pravi zimski turi. Obe sta opravili zimski krst. Med tem, ko smo se urejali, so na nas začele padati večje, mokre snežinke. Ni bilo več šale. Hitro smo se morali odpraviti naprej, kjer smo že čutili boljše razmere. Res se nam je skozi oblake začelo sramežljivo nasmehati sonce. A le do Okrogleža (1965m), ko so se oblaki zgrnili v gosto tančico. Le slutili smo lahko, kje je spodaj in kje zgoraj. Vrha, ki bi nam ponudil prepotrebno motivacijo za nadaljevanje poti, ni bilo videti. Naredili smo nekaj fotografij, iz nahrbtnikov potegnili sladke prigrizke, ki takoj pomagajo pri težkih nogah in nadaljevali pot.

Naenkrat so se nam začeli odpitari pogledi na sosednje vrhove. Tukaj je Ronjina mama Anja ocenila, da je potrebno otroka navezati. Ronja se je takoj počutila bolje. Še majhen vzpon, vedno manj oblakov … Noge so zaradi strmega vzpona postale težke, nekateri smo lovili sapo, kot ribe na kopnem. V trenutku, ko bi se morda kdo obrnil, se nam je ponudil pogled na vrh. Bil je le pet minut oddaljen. To je bila odločilna motivacija za osvojitiv vrha. Noge so postale lahkotne, sape je bilo toliko, da bi lahko zapeli.

Vrh Debele peči v skrajno zimskih razmerah je bil osvojen. Pojedli smo nekaj dobrot, se napili toplega čaja in hajd v dolino. Pri spustu smo bili previdni, predvsem v prvem delu, kjer je nevarnost za zdrs večja.

Do kombija, kjer nas je že kar nekaj časa čakal Roman, smo prišli zadovoljni in ponosni nad osvojenim.

Ivana Leskovar

Pohod na Slivnico! /14.12.2019/

V soboto 14.12.2019 ob 6. uri se nas je zbrala skupina 20 pohodnikov. Pod vodstvom planinske vodnice Ivane Leskovar smo se zapeljali do Ljubljane. Tukaj smo pobrali še Anjo in njena otroka Ronjo in Arneja. Na parkirišču v Cerknici, kjer je bilo naše izhodišče smo počakali še Igorja in Mojco, Srečka in Joži ter Janjo z sinom. Ob 9. uri smo se podali po zasneženi poti do koče na Slivnici. Bil je lep sončen dan, brez vetra s prekrasnimi razgledi. Prva v koloni je hodila Ronja, najmlajša udeleženka. Malicali smo pred domom na Slivnici, kljub temu da je bil zaprt. Obiščemo še vrh Slivnice   (1114 m) visok hrib. Vračamo se krožno proti Grahovemu, kjer je lep razgled na Cerkniško jezero. Po 2. urni hoji ob jezeru se vrnemo na izhodišče, kjer nas je čakal kombi. Vsi zadovoljni si sežemo v roke in se veselimo že naslednjega izleta na Debelo peč. Hvala vodnici Ivani.

Jelka J.

PO POTI SREČKA KOSOVELA

PO POTI SREČKA KOSOVELA
Ko se teran v sodih naredi in ruj rdeče zažari je čas za KRAS
Vsako leto, ko pobeli sneg vrhove, in se zaprejo poti v visokogorje
organiziramo v našem društvu, v PD Slovenska Bistrica lahak pohod in
prijazno druženje za svoje zveste člane. Organizacijo prevzame predsednica
društva, ki ob tej priliki malo primakne iz društvene blagajne. Kot smo
skromni planinci, je skromen tudi prispevek. A ni bistvo denar, bistvena je
hvaležnost za zvestobo članom društva, mentoricam v vrtcih in na šoli, ki
vzgajajo naše mlade planince, vsem vodnikom, ki med letom skrbijo za
varno izvedbo izletov, ter seveda našim udarnikom, ki poleg markacistov
urejajo pot in brvi skozi naš čudoviti Vintgar.
Zato smo tudi letos v soboto, 9. novembra kljub deževnemu jutru napolnili
52 sedežev v avtobusu, in se odpeljali v Sežano, na Kras soncu nasproti.
Najprej v spominsko sobo Srečka Kosovela. V zanimivem ambientu so nas
s kratko razlago in predstavitvenim filmom popeljali skozi življenje in delo
tega mladeniča, ki je življenje končal star komaj 22 let, a tako močno
zaznamoval slovensko poezijo.
Nato smo se podali na triurno pod iz Sežane do Tomaja. To je ena
izmed manj znanih planinskih poti, za njo pa vzorno skrbi PD Sežana.
Po isti poti, kot je pred 100 leti mladi Srečko prihajal ali odhajal od
doma v Tomaju na študij v Ljubljano ali na Dunaj stopamo danes mi.
Malo pod vtisom Kosovelove poezije od začetka hodimo po kraški poti
med mogočnimi bori, hrasti in javorji. Že smo ob prvem razgledišču:
spodnji Kras, Vrhe, Nanos, Kaninski podi – žal, kdaj drugič, tokrat je bilo
preveč zamegljeno. Hitro napredujemo in že obidemo vas Šmarje. Od tu
naprej se pot dvigne na čudovito kraško planoto. Steza se vije med
rujem, brinjem in preide med obrane vinograde refoška. Ob pogledu na
vse odtenke temnordeče obarvanih listov se zavemo, da hodimo po osrčju
tistega dela Krasa, kjer se ustvarja vino teran. Domačini trdijo, da teran ni
vino, ampak zdravilo, ker ima zaradi lege in strukture tal toliko
zdravilnih učinkov. Zadnji del poti se vzpenja po cesti proti vasici Tomaj,
ki nas vsa obsijana s soncem pričakuje kot bela kraška lepotica na vrhu
hriba. Z žigom prehojene poti pri Kosovelovi domačiji zaključimo pohod
in se zberemo pri avtobusu.
Zadovoljni smo, nazdravimo – kje drugje kot tu sredi dežele terana ! Ob
zvokih Romanove harmonike, in s čudovitim Matejevim glasom odpetihplaninskih pesmi, še lahko kdo ostane ravnodušen ?
Prepričana sem, da smo vsi malo zasvojeni od lepot končali pot, in
pritrdili kitici Kosovelove pesmi :
Sklonil bi se in pokleknil
pred ognjenim veličanstvom ,
kakor kralj bi šel po Krasu
v duši s silo in bogastvom.
Mi z druženjem še nismo zaključili, odpeljali smo se v Štanjel pogledat
kako kraševci praznujejo Martinovo ? V e s e l o, enako kot mi Štajerci.
Od tu pa v 2 km. oddaljeno vas Hruševico na Turistično kmetijo.
Strokovna razlaga z degustacijo terana v pravi kraški kleti vzidani v živo
skalo.
Na tej kmetiji smo zaključili z večerjo in se odpeljali tja, kamor se vsi
najraje vračamo : domov !
Štefka Feltrin

Ogradi (2087mnv)

Vsake toliko dobimo od naše planinske prijateljice Jelke Jamnikar vabilo na planinski pohod.
Za 21.9.2019 so bili v načrtu Ogradi. Zanimivo ime. Prej še nikoli slišano. Ko pa sem prebrala Jelkino vabilo, mi je bilo že kar na začetku jasno, da bo to še ena čudovita sobota, saj naš planinski prijatelj Branko Pučnik, ki je bil vodnik izleta, nikoli ne razočara.In tako smo se ob 5-ih zjutraj podali na pot proti Gorenjski in proti Bohinjskemu jezeru, ki smo ga obvozili po desni strani, skozi Ribičev Laz do Planine Blato (1147m), ki je bilo naše izhodišče.
Preko Planine Blato (1147m) smo prišli na Planino Krstenica (1670m), od tam pa na Ograde. Pot je potekala deloma po označenih, deloma po neoznačenih potem, ampak to nas ni skrbelo, saj Branko obvlada svoje »planinsko poslanstvo« 😊. Na vrhu Ogradov (2087mnv) smo imeli zraven številnih razgledov na čudovite vrhove Alp in seveda Triglava na dlani, tudi lep pogled na Vodnikov dom in Dom Planika, ter velik del poti, ki vodi do njiju iz Pokljuke.
Ker nam je jesen prizanesla z lepim sončnim in toplim vremenom, smo se na vrhu zadržali malo dalj časa kot običajno, se namalicali, si odpočili in se imeli čudovito.Ko smo se končno odločili, da zapustimo vrh, saj smo imeli za prehodit še kar lep kos poti, smo se podali proti Planini v Lazu (1560m), ki je čudovita prostorna planina ter naprej do Planine pri Jezeru (1453m), kjer smo si zopet privoščili krajši počitek in se okrepčali z dobrotami, ki jih nudijo v Koči. Od te naše končne postojanke, pa nas je vodila naprej še nekoliko krajša pot do našega izhodišča, to je Planine Blato (ki sploh ni blatna 😊).

Za konec bi lahko napisala še 1000x kako čudovito je bilo, ampak tega se enostavno ne da opisati, to mora človek enostavno izkusiti sam. ZATO vabljeni vsi, ki to samo berete, pa ne zberete poguma, da bi se podali tja gor. DOBRODOŠLI.

Ksenija

»Kako malo je potrebno, da je človek srečen, da se misli zbistrijo, slabe odletijo, da srce zapoje«
K.E.R.

Visoki Kanin (2587mnv)

Vstajanje sredi noči, dolga vožnja, težek nahrbtnik, adrenalin po poti, za povrh pa še polomljen simbol na vrhu …..to moraš bit malo nor, da rineš nekam gor , AMPAK bilo je pa mega

V zgodnjih jutranjih urah se nas je zbralo ca.30 pohodnikov, ki smo se s kombiji in osebnimi avtomobili odpeljali proti Gorenjski. Namesto prelaza Vršič smo izbrali prelaz Predel in se zapeljali do Bovca, kjer smo parkirali pri spodnji postaji kabinske žičnice na Kanin, kupili karte in se z žičnico povzpeli do D postaje.

Pri D postaji smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina je šla do Prestreljeniškega okna, druga skupina pa je šla preko ferate in mimo Prestreljeniškega okna naprej proti Visokemu Kaninu.

Na vrhu Visokega Kanina smo na hitro pomalicali in naredili nekaj fotografij, potem pa »odhiteli« nazaj do žičnice, saj je bilo v daljavi že slišati grmenje in dežja si pri spustu čez strme skale res nismo želeli, niti si nismo želeli zamuditi zadnje vožnje v dolino (16.00).

V dolino smo se vračali polni vtisov ter veselo razpravljali o uspešno osvojenem vrhu Visokega Kanina (2587mnv), kamor nas je vodil naš vodnik Roman Selinšek.

… no in tako smo preživeli še eno čudovito soboto, soboto 31.avgusta 2019.

*Ksenija*

LEPENA – PLANINA DUPLJE (1393m) – KRNSKO JEZERO

36 udeležencev    Nedelja; 9. 6. 2019
Planinska sekcija OŠ Dr. Jožeta Pučnika Črešnjevec smo izvedli množični izlet na Krnsko jezero. Mladi planinci skupaj s svojimi starši in čani PD Slov. Bistrica smo v čudovitem vremenu junijske nedelje si ogledali spomenik dr.Juliusu Kugyu v Trenti in se nato iz doline Lepene povzpeli do Krnskega jezera.
Prelepih razgledov, planinskega cvetja vseh vrst, mehkih travnatih preprog, mogočnih s senco bogatih gozdov ter trentarske tihote in skromnosti smo imeli v izobilju!
Hvala vsem skupaj in vsakomur posebej za prekrasen planinski dan…
Matej Horvat