Category Archives: Vtisi

PREČENJE KOROŠKIH BAB

PREČENJE KOROŠKIH BAB  Ravenska Kočna (1000 m) – Jenkova planina (1495m) – Mala Baba (2018m) – Velika (Koroška) Baba (2127 m) – sestop po zelo zahtevni plezalni poti Rudijevi vertikali – Kranjska koča na Ledinah (1700 m) – Slovenska pot (plezalna) – Češka koča na Spodnjih Ravneh (1542 m) – Ravenska Kočna (1000 m)

V soboto, 10.10.2020 smo se ob 5. uri odpravili na Zgornje Jezersko. Vodnik Roman Selinšek in 8 članov našega planinskega društva… takšna je bila sobotna super ekipa.

Na izhodišče smo prispeli ob 7. uri in kmalu začeli našo začrtano pot. Najprej po kolovozni poti potem pa po strmi poti skozi gozd. V gozdu smo »grizli kolena« skoraj uro in pol in končno prispeli na Jenkovo planino s katere se nam je na naši levi odprl lep pogled na Goli vrh, na desni pa pogled proti Kočni. Od tukaj nas je čakalo še dobri dve uri hoje do vrha. Strmina ni popustila, pa tega tudi nismo pričakovali. Vedeli smo, da nas do vrha čaka skupaj 1100 višinskih metrov. Nadaljevali smo čez travnike potem pa strmo čez redek gozd, vse do mejnega grebena. Na grebenu nas je pričakalo lepo vreme, brez vetra. Greben je ozek in nezavarovan, hoja zahtevnejša, na nekaj mestih pa tudi krušljiva in izpostavljena. Adrenalin nas je še bolj pogrel in kmalu smo dosegli vrh Male Babe, sledil je krajši spust in vzpon in že smo dosegli vrh Velike Babe. Roman nam je čestital, dobro smo hodili. Na vrhu smo bili vsaj pol ure prej, kot je sam pričakoval. In kakšni razgledi iz vseh strani… Planjava, Mrzla gora, Rinke, Skuta, Štruca, Dolgi hrbet, Grintovec, desno v daljavi Triglav, Storžič, greben Košute….in še bi lahko naštevala. Velika (Koroška) Baba je res zelo razgledna gora. Po krajšem postanku na vrhu, smo nadaljevali v smeri Kranjske koče na Ledinah. Najprej spust po strmem krušljivem delu, potem pa glavni posladek: Rudijeva vertikala. Tehnično sicer ni tako zahtevna je pa zelo strma, dolga in izpostavljena. Hvaležni, da gremo dol in ne gor smo se je lotili z vsem spoštovanjem. Fino nam je šlo. Vertikalo smo zaključili, še nekaj časa nadaljevali po stopah, klinih  in jeklenicah navzdol in že smo prispeli na Kranjsko kočo na Ledinah. Privoščili smo si malico, pijačo in obvezen klepet. Srečali smo dva koroška planinca, ki sta se nam pridružila in nadaljevali smo v smeri Češke koče. Pot skozi Žrelo je že nekaj časa zaprta in Roman se je odločil da nadaljujemo po Slovenski (plezalni) poti. Podali smo se v strmo steno, previdno, saj je bila stena ponekod vlažna in zelo izpostavljena. Seveda pa je bila tudi vznemirljiva in polna lepih razgledov. Pol ure spusta po ferati in krajšem melišču in že smo dosegli razpotje z napisom »Češka Koča«. Še pol ure smo ponovno grizli kolena po strmini navzgor in Češka koča je bila osvojena. Po krajšem počitku smo vsi nasmejani pot nadaljevali v smeri izhodišča. S pomočjo nekaj jeklenic in lestve prispemo do gozda, iz gozda na travnik in do kolovozne poti, kjer se  je na parkirišču naša fantastična krožna pot ob 18. uri tudi zaključila.

Velika (Koroška) Baba. Lepo je bilo ne tej slikoviti gori. Vodnik Roman je na cilju poznavalsko omenil, da smo ujeli še zadnji vremensko-ugoden dan za obisk visokogorja. V res prekrasnem vremenu smo uživali na lepo urejenih in varovanih poteh. Plezanje pa je tokrat poskrbelo tudi za adrenalinsko preživet dan v naših prečudovitih gorah. Vsak posameznik je z svojim izjemnim karakterjem prispeval k temu, da nam je bilo zares lepo, največja zahvala pa gre našemu vodniku Romanu, ki nas je tako skrbno in varno pripeljal do končnega cilja.

Planinski pozdrav,

Barbara Frešer

 

ZA TURISTIČNE BONE – PET DNI PO POTEH NAŠE ZGODOVINE

Ker so letos vsi turistični kraji »zabasani« s turisti, smo se v Fosilski skupini našega društva odločili, da se podamo na planinske poti po sledeh naše zgodovine. Tu ni bilo nobene gneče, bili smo skoraj povsod sami.

Najprej čez tromejo v rudarsko mesto Rabelj kjer so celih 700 let izkopavali svinec in cink. Po ogledu čez mejni prehod Predel do trdnjave zgrajene v obrambne namene v času vojne z Napoleonom. Pod trdnjavo se ob cesti ustavimo pri spomeniku v spomin leta 1809 padlim avstroogrskim  vojakom v boju s Francozi. Ob pogledu na umirajočega leva se vprašaš, koliko in čigave vse krvi je bilo prelite po naši lepi slovenski zemlji.

Nadaljujemo pot in se še mimogrede zapeljemo po naši najvišji gorski cesti na 2055 m. visoko  Mangartsko sedlo. Zakriva ga gosta megla, zato se obrnemo in se spustimo proti cilju naše nastanitve: Log pod Mangartom » Hotel Alpine ».

Po prijaznem sprejemu in vselitvi so nam povedali, da tudi v hotelu stanujemo sami. Hvaležno smo sprejeli novico naj ni bilo nobene nevarnosti za covid 19. Hitro smo izkoristili preostanek dneva in se podali na ogled vasi. Kraj spada med najlepše vasi v Triglavskem narodnem parku, ki pa je skozi stoletja preživljal  zelo burno zgodovino.

Najprej si ogledamo muzejsko urejen prostor ob vhodu v »  Štoln » to je 4844 m. dolg rudniški rov, zgrajen leta 1905 za odvodnjavanje iz rudika v Rablju. Rov je pozneje odigral pomembno vlogo v obeh svetovnih vojnah in pozneje za krajši prehod na delo iz Loga v Rabelj. Nazadnje je služil za zatočišče domačinom ob uničavalnem plazu leta 2000. V bližini je pokopališče kjer počiva 800 avstroogrskih vojakov padlih na Rombonu v prvi svetovni vojni. Na sredini stoji veličasten spomenik. Na Rombonu je bilo največ borcev iz Bosne, zato je na tem mestu stala prva džamija v Sloveniji.

Drugi dan pa zopet nazaj v Italijo na planino Pecol 1510m.  Naš cilj je  Špik-Hude police 2420 m.

Bomo zmogli ? Nismo več mladi – naša povprečna starost je  73 let. Počasi smo zakorakali v hrib in proti skalam. 900 višinskih metrov in preko 22.000 korakov ravno ni mačji kašelj za naše obrabljene sklepe. A smo uspeli, ponosni in srečni, da še zmoremo.

Tretji dan smo se podali ob reki Možnici (Nemčlja ji rečejo domačini). Pot je strma in precej zahtevna, toda slapovi in korita po katerih drvi divja reka so res vredni ogleda. Pot smo končali pri trdnjavi Kluže kjer se Možnica izlije v reko Koritnico.

Mogočna trdnjava Kluže – postavili so jo v 15.stol.benečani za obrambo pred turki. Pozneje jo je koristila avstroogrska vojska , vmes tudi Francozi. Današnjo podobo je dobila v letu 1882

V času Franca Jožefa.

Četrti dan je bil na programu Kobarid.  Podali smo se po njihovi zgodovinski poti od antičnih časov do prve svetovne vojne, mimo naravnih lepot, ki jih ponuja soteska reke Soče in skrivnostni slapovi na njenih pritokih.

Zadnji dan pred odhodom domov še skok v Bovec in z gondolo na Kanin pogledat, če so  iz 2202 m. višine še vedno enako lepe panorame s pogledi na Alpe in Jadransko morje.

Vse kar smo videli in doživeli se na kratko ne da opisat. Vsak kraj, spomenik ali trdnjava ima svojo zgodovinsko resnico, mi smo je nekaj odnesli v spominu.

Planina Jezerca (1410 m) – Planina Koren (1675 m) – Vrh Korena (1999 m) – Veliki Zvoh (1971 m) – Krvavec (1835 m) – Planina Jezerca (1410 m)

V soboto 12.09.2020, smo se pod vodstvom vodnika Branka Pučnika odpravili na območje Krvavca. Za cilj izleta je Branko izbral Vrh Korena, ki je med drugim zanimiv tudi zaradi nadmorske višine – 1999 m ga naredi za najvišji vrh, ki še ni dvatisočak. Tokrat nas je bilo udeležencev 15. Skozi Tuhinjsko dolino, Kamnik, Tunjice in Ambrož smo se odpeljali do planine Jezerca, kjer je bilo naše izhodišče.

 

Na parkirišču smo obuli planinske čevlje, se opremili z nahrbtniki in pohodnimi palicami, si privoščili okrepčilo in se podali na markirano pot. Nekaj časa smo se rahlo vzpenjali čez pašnike, skozi podvoz pod smučarsko progo, hodili ob smrekovem drevoredu, šli mimo napajališč za živali in prispeli do večje strmine.  Prav tu, na koncu Kriške Planine, smo se razdelili v dve skupini. Štirje “divjaki” so od tu pospešili korak in se preko Košutne, Kompotele in Mokrice podali na Vrh Korena. Ostali, pa smo skupaj z vodnikom nadaljevali po prvotno začrtani poti in prečno nadaljevali čez pobočja Krvavca. Tako smo uživali in klepetali, da smo bili presenečeni, ko smo že dosegli planino, od koder se nam je odprl prelep razgled na okoliške vrhove in res lepo pastirsko kočo, ki leži v osrednjem delu planine Koren. Vreme je bilo odlično in časa na pretek, zato se je Branko odločil za malico pri pastirski koči. Koča je fantastična, samopostrežna in ponuja vse, kar žejni planinec potrebuje. Odličen postanek, smo se strinjali. Od planine Koren nas je do Vrha Korena ločila le še dobra ura hoje. Brez večjih naporov smo osvojili vrh, kjer imaš noge na 1999 metrih, glavo pa nad 2000 m. Čestitali smo si in se kljub meglicam nagledali okoliških vrhov. Jezerska Kočna, Grintovec, Planjava,Turska gora, vse Rinke,… Tokrat je bilo na vrhu res veliko planincev, pa nas to ni prav nič zmotilo. Za vsakega izmed nas se je našel prostor za “počitek”. Kmalu so se nam na Vrhu Korena  pridružili še tisti štirje, ki so šli še malo naokrog in skupaj smo nadaljevali pot čez Veliki Zvoh, na Krvavec. Sledil je še spust do planšarije Pr Florjan in spet smo si vzeli čas za posedanje ob dobri družbi in kapljici. Kmalu nas je Branko podvizal in čez pol ure smo bili že na izhodišču, na planini Jezerca. Prelepa krožna tura je bila tako sklenjena.

 

Kaj naj rečem? S tako nasmejanim in odgovornim vodnikom kot je Branko, s tako dobrimi ljudmi, kot so moji planinski prijatelji in v tako lepi gorski naravi je popoln dan zagotovljen. V hribih je res lepo.

 

Planinski pozdrav,

Barbara Frešer

KARAVANKE

V času od 17.8.2020-19.8.2020 je PD Slov. Bistrica organiziralo planinarjenje po Karavankah. Udeležilo se ga je 5 članov od 8 prijavljenih. V ponedeljek smo se ob 6. uri zapeljali na Ljubelj. Od tod dalje po Graničarski poti do Doma na Zelenici. Po kratkem postanku smo osvojili še Palec in Zelenjak. Ob povratku polje planik.  Naslednji dan smo se odpravili na Stol. Za pot smo potrebovali 5 ur namesto 3,30 ure. Vreme super. Vračali smo se čez melišče na Kočo pi izviru Završnice. Tretji dan smo obhodili Triangel, Na Možeh,  pogledali ferato Sp. Plot, malo poplezali ter kavica na koči pri izviru Završnice. Četrti zadnji dan pa še vzpon na Begunjščico, Roblekov dom, planina Prevala ter čez Bornove tunele do avtomobilov. Na Domu na Zelenici smo naleteli na prijetne oskrbnike, pa še vsak večer smo se lahko tuširali. Bilo je top.

Jelka Jamnikar

Grebensko prečenje Košute

Vodnik Roman Selinšek, nas je tokrat povabil na grebensko prečenje Košute. Ker je bila vremenska napoved za soboto slaba, se je odločil, da gremo na pot v nedeljo, 26.07.2020.
 
Rana ura, zlata ura. Po zboru ob 4. uri, smo s tremi avtomobili odbrzeli proti Tržiču in naprej skozi Dovžanovo sotesko v Jelendol, vse do zadnjega parkirišča pod Dolgimi njivami. Ker bi bila krožna pot predolga, smo “naštudirali” logistiko in si zjutraj še pred samim štartom vzeli čas in eno osebno vozilo parkirali na planini Pungart, na katero smo kasneje sestopili. Romanov načrt: planina Dolga njiva – Košutnikov turn (2134 m) – Ostrv (2124 m) – Macesje (2124 m) – Užnik (2079 m) – Tegoška gora (2025 m) – Škrbina (1869) – planina Pungart. In smo šli…
 
Že jutro je bilo popolno. Sonce se je ravno prebudilo, nebo je bilo brez oblačka, planina Dolge njive pa nas je s prelepo kuliso Košute, vabila na odlično kavo. Dokončno prebujeni, smo se kmalu podali na markirano pot.  Čez pašnik v gozd, kjer je višina kar hitro naraščala, kmalu pa na travnato pobočje iz katerega je bil razgled z vsakim korakom lepši. Prišli smo do grebena in hkrati do najzahtevnejšega dela poti. Bilo je treba poplezati, prečiti rahlo izpostavljen greben in že smo dosegli prvi vrh, Košutnikov turn. Segli smo si v roko, se na kratko spočili in nadaljevali po strmi stezi, ki je zahtevala zbranost in previden korak. Ker je bila tura grebenska, nas je v nadaljevanju čakala razgibana, slikovita in steza. Malo gor, malo dol, malo gor… Nadaljevali smo po večinoma ozki na mestih zavarovani poti in kmalu dosegli Ostrv. Nadaljevanje je bilo še posebej uživaško, saj je večina poti potekala po južnem travnatem delu grebena. Šli smo preko 2124 m visokega Macesja in za njim 2079 m visokega Užnika. Razgled na grebenu in vrhovih je bil edinstven. Sonce se je igralo z meglo in nastale so fantastične fotografije meglenega morja, ki je zalivalo obe strani grebena. Dopoldan meglice iz slovenske strani, popoldan pa iz avstrijske. Nadaljevali smo naprej, dosegli Tegoško goro in Škrbino. Nekje vmes smo imeli 2 postanka za malico, se smejali šalam, ki so “deževale” iz ust vodnika pa tudi pohodnikov in občudovali prelepo planinsko cvetje. Tokrat je bila “v glavni vlogi” čudovita Kamniška murka. 
Vse lepo se enkrat tudi konča in tako se je s spustom iz Škrbine na planino Pungart končalo tudi naše “grebenčkanje”. Posedeli smo na simpatični planšariji. Hladna pijača, utrujene noge in nasmehi na obrazih vseh devetih pohodnikov. Vodnik Roman nas je pohvalil in z mislimi na utrinke s Košute, smo se odpeljali proti domu.
Planinski pozdrav, Barbara Frešer.

Stol (1673 m)

Rana ura, zlata ura 🕓…. in z našim planinskim društvom primorski naproti 🚗

Stol (1673 m) se nahaja v najdaljšem grebenu v Julijskih Alpah. Greben meri 25 km oz. kar 35 km, če štejemo še zahodni del. Z vrha, na katerem stoji nekaj oddajnikov, se nam odpre lep razgled na kaninski masiv, osrednje Julijske Alpe, Krnsko pogorje, Matajur, Jadransko morje, Breginjski kot in že prej omenjeni greben, kjer pogled seže do Breškega Jalovca. Vrh ima žig za SPP in vpisno skrinjico. (Vir: Hribi.net)

Iz simpatične vasice Breginj, smo se po jutranji kavici odpravili cilju naproti. Skozi listnat gozd, v katerem je prežalo nemalo klopov na našo 4 nožno pohodnico Sejo, smo se najprej ustavili pri cerkvici Sv.Marjete in pozvonili z zvoncem želja…kdo ve, mogoče pa se kaj uresniči 😉.

Ko smo končno prišli iz gozda smo lahko že od bližje ogledali zeleno porasla pobočja, ki so prej že od daleč izgledala zelo mistično.

Med vsem tem zelenjem in cvetočimi rožami, se je vila strma potka do vrh grebena, ki je nudil prve razglede na vse strani neba. Do vrha in prisluženega žiga nas je ločilo še nekaj minut hoje.
Na vrhu pa kot običajno: malica, kratek počitek in plan kako naprej. Ker za ene še ni bilo dovolj, smo odšli pogledat kako izgleda greben in sosednji vrh Muzec ter bivak pod njim.
Malo smo bili previdni pri hoji med grmi in po skalah, saj je tod doma gospod Modras, ki ne bi bil ravno vesel, če bi kdo preveč motil njegov počitek. Na našo srečo je bilo sonce prijazno in je tudi samo bolj počivalo za oblaki, tako da so bile živalice skrite v svojih zavetjih.

Kljub delno oblačnemu vremenu smo se naužili razgledov in si pobožali duše ob sreči, ki jo občutiš ob pogledu na zelene planote, sive skale in cvetoče cvetice.

Ker pa nikoli ne moremo takoj po “turi” domov, smo si na hitro pogledali še slap Boka, ki je zanimivo izhodišče za eno od prihodnjih potepanj.

* Ksenija*

Od trdnjave Kluže na Rombon (2208 m)

V soboto, 4. julija 2020 smo se odpravili na Rombon (2207 m). Vodnik Branko Pučnik in 13 članov planinskega društva, smo se v zgodnjih jutranjih urah odpeljali na 230 km oddaljeno izhodišče.

 

Pot na Rombon je dolga, na poti ni planinske koče, pa kljub temu smo se veselili. Pot je namreč znana (in zanimiva) po ostankih iz prve svetovne vojne. Na vrhu Rombona pa je ob lepem vremenu fantastičen razgled v dolino Soče ter na Kaninsko in Mangartsko skupino gora, Bavški Grintavec in Krn.

 

Pot smo začeli pri stari trdnjavi Kluže, od tam pa naprej čez dobrih sto metrov dolg predor v gozd. Čez cca pol ure smo prispeli do Hermanove trdnjave, ki je bila zgrajena med letoma 1898 in 1900 in je »v navezi« z trdnjavo Kluže v tistih časih obrambno vlogo še povečala. Nadaljevali smo skozi gozd in ob poti se nam je za  trenutek odprl razgled na Jerebico. Branko je sledil oznakam Na Robu 1313 (Kota Dreizehn Dreizehn, ki je, če prevedem, na višini 1313 m), ko smo se znašli na razpotju. Pot smo nadaljevali v smeri Rombona. Strmina ni popustila niti, ko smo prišli iz gozda in ko se nam je na naše veselje pokazal lepo viden greben Svinjaka in razgled na celotno Bovško kotlino. Nadaljevali smo po dobro označeni planinski poti, ki je postajala vse bolj zanimiva. Kaverne, jarki, zarjavele pločevinke, vojaški labirinti, pot vklesana v skalo… in meni najlepše… planinsko cvetje. Med vzponom po skalnatem terenu, smo bili hvaležni vodniku, da nam je za turo priporočil večjo količino vode. Bila je sončna sobota in »vročina« naša popotnica do vrha. Tik pod vrhom nas je presenetil še krajši skok, ki pa smo ga preplezali brez posebnih težav. Pot do vrha smo nadaljevali vzhodno od vrha grebena z razgledom na Bavški Grintavec, Jalovec in Mangart. Čudovito! Do vrha smo potrebovali 6 ur in bili nagrajeni. Z prostornega vrha smo imeli fantastične razglede…od Triglava, pa vse do morja. Pot je bila vredna vsakega truda. Okusna malica, prijeten klepet in veliko smeha, za nekatere pa krajši dremež na vrhu. Bilo nam je tako lepo, da nas dolga pot nazaj do izhodišča sploh ni mikala. Po eni uri sončenja na vrhu Rombona, smo le odkorakali v dolino. Vračali smo se v dveh skupinah. Tisti z več energije čez Čukljo (1767 m) do Bovca, ostali pa nazaj po isti poti do izhodišča Kluže. Skupne hoje je bilo 10 ur in na cilju smo bili prepričani, da se je izplačalo. Kot vedno je Branko ponovno izbral zanimivo in odlično turo.

 

Popoln vrh, fantastični razgledi, prijetna družba in idealne vremenske razmere. Ker je znano, da je pot na Rombon zelo dolga, naporna in zahteva kar nekaj kondicije, čestitke vsem za udeležbo in osvojen vrh. Če smo zmogli na Rombon, bomo tudi naslednjo »turo«, ki bo upamo vsi… kmalu!

 

Planinski pozdrav,

Barbara Frešer

Na planino Podvežak

V soboto 20. junija 2020 se ob 7. uri odpravimo proti Lučam na planino Podvežak. Jutro je bilo dokaj oblačno in vso pot je rosilo. Pod vodstvom vodnika Bogdana Korošca smo vztrajali in se okoli 9. ure odpravili na Veliki vrh in dalje na Veliko Zelenico (2114 m). Bilo nas je 15. Vedno bolj  je postajalo svetlo, ponagajal  nam je le veter ob močnih sunkih. Uspelo nam je in ob povratku je posijalo tudi sonce.

Debela peč (2014m) , 26.januar 2020

Na ogledni turi je bilo čudovito vreme, nebo brez oblačka, le na vrhu Debele peči in Brde je malo pihalo.

Vremenska napoved me je v januarju prisilila, da sem prestavila datum izleta planinskega društva za več kot teden. Tokratna nedelja naj bi bila suha, z delno oblačnimi obdobji. Zimske ture se je udeležilo osem planink in planincev.

Od doma smo se odpeljali še v trdi temi in mrzlem jutru. Že v Ljubljani so nas presenetile prve dežne kapljice, ki pa so naenkrat izginile, kot je napovedal Roman. Na parkirnem prostoru, na Pokljuki, med preobuvanjem in oblačenjem, še ni izgledalo, kakšno spremenljivo vreme nas čaka. Kmalu so čisto na rahlo začele naletavati drobne snežinke. Vsi smo se jih razveselili, saj nam letošnja zima v dolini še ni privoščila sneženega veselja. Tako smo prišli do Koče na Lipanci. Čeprav nas je od daleč vabila v svoje toplo in suho zavetje, smo šli naprej, proti našemu cilju.

Pot se je počasi postavljala vedno bolj strmo. Odločili smo se, da si nadenemo čelade in dereze, palice pa zamenjamo s cepini. Med nami je bila še ne desetletna Ronja, ki je imela prvič v življenju na nogah dereze. Z njimi je hodila, kot bi jih od nekdaj imela na nogah. Tudi Damjana je bila na prvič na pravi zimski turi. Obe sta opravili zimski krst. Med tem, ko smo se urejali, so na nas začele padati večje, mokre snežinke. Ni bilo več šale. Hitro smo se morali odpraviti naprej, kjer smo že čutili boljše razmere. Res se nam je skozi oblake začelo sramežljivo nasmehati sonce. A le do Okrogleža (1965m), ko so se oblaki zgrnili v gosto tančico. Le slutili smo lahko, kje je spodaj in kje zgoraj. Vrha, ki bi nam ponudil prepotrebno motivacijo za nadaljevanje poti, ni bilo videti. Naredili smo nekaj fotografij, iz nahrbtnikov potegnili sladke prigrizke, ki takoj pomagajo pri težkih nogah in nadaljevali pot.

Naenkrat so se nam začeli odpitari pogledi na sosednje vrhove. Tukaj je Ronjina mama Anja ocenila, da je potrebno otroka navezati. Ronja se je takoj počutila bolje. Še majhen vzpon, vedno manj oblakov … Noge so zaradi strmega vzpona postale težke, nekateri smo lovili sapo, kot ribe na kopnem. V trenutku, ko bi se morda kdo obrnil, se nam je ponudil pogled na vrh. Bil je le pet minut oddaljen. To je bila odločilna motivacija za osvojitiv vrha. Noge so postale lahkotne, sape je bilo toliko, da bi lahko zapeli.

Vrh Debele peči v skrajno zimskih razmerah je bil osvojen. Pojedli smo nekaj dobrot, se napili toplega čaja in hajd v dolino. Pri spustu smo bili previdni, predvsem v prvem delu, kjer je nevarnost za zdrs večja.

Do kombija, kjer nas je že kar nekaj časa čakal Roman, smo prišli zadovoljni in ponosni nad osvojenim.

Ivana Leskovar

Pohod na Slivnico! /14.12.2019/

V soboto 14.12.2019 ob 6. uri se nas je zbrala skupina 20 pohodnikov. Pod vodstvom planinske vodnice Ivane Leskovar smo se zapeljali do Ljubljane. Tukaj smo pobrali še Anjo in njena otroka Ronjo in Arneja. Na parkirišču v Cerknici, kjer je bilo naše izhodišče smo počakali še Igorja in Mojco, Srečka in Joži ter Janjo z sinom. Ob 9. uri smo se podali po zasneženi poti do koče na Slivnici. Bil je lep sončen dan, brez vetra s prekrasnimi razgledi. Prva v koloni je hodila Ronja, najmlajša udeleženka. Malicali smo pred domom na Slivnici, kljub temu da je bil zaprt. Obiščemo še vrh Slivnice   (1114 m) visok hrib. Vračamo se krožno proti Grahovemu, kjer je lep razgled na Cerkniško jezero. Po 2. urni hoji ob jezeru se vrnemo na izhodišče, kjer nas je čakal kombi. Vsi zadovoljni si sežemo v roke in se veselimo že naslednjega izleta na Debelo peč. Hvala vodnici Ivani.

Jelka J.