Category Archives: Vtisi

PO POTI SREČKA KOSOVELA

PO POTI SREČKA KOSOVELA
Ko se teran v sodih naredi in ruj rdeče zažari je čas za KRAS
Vsako leto, ko pobeli sneg vrhove, in se zaprejo poti v visokogorje
organiziramo v našem društvu, v PD Slovenska Bistrica lahak pohod in
prijazno druženje za svoje zveste člane. Organizacijo prevzame predsednica
društva, ki ob tej priliki malo primakne iz društvene blagajne. Kot smo
skromni planinci, je skromen tudi prispevek. A ni bistvo denar, bistvena je
hvaležnost za zvestobo članom društva, mentoricam v vrtcih in na šoli, ki
vzgajajo naše mlade planince, vsem vodnikom, ki med letom skrbijo za
varno izvedbo izletov, ter seveda našim udarnikom, ki poleg markacistov
urejajo pot in brvi skozi naš čudoviti Vintgar.
Zato smo tudi letos v soboto, 9. novembra kljub deževnemu jutru napolnili
52 sedežev v avtobusu, in se odpeljali v Sežano, na Kras soncu nasproti.
Najprej v spominsko sobo Srečka Kosovela. V zanimivem ambientu so nas
s kratko razlago in predstavitvenim filmom popeljali skozi življenje in delo
tega mladeniča, ki je življenje končal star komaj 22 let, a tako močno
zaznamoval slovensko poezijo.
Nato smo se podali na triurno pod iz Sežane do Tomaja. To je ena
izmed manj znanih planinskih poti, za njo pa vzorno skrbi PD Sežana.
Po isti poti, kot je pred 100 leti mladi Srečko prihajal ali odhajal od
doma v Tomaju na študij v Ljubljano ali na Dunaj stopamo danes mi.
Malo pod vtisom Kosovelove poezije od začetka hodimo po kraški poti
med mogočnimi bori, hrasti in javorji. Že smo ob prvem razgledišču:
spodnji Kras, Vrhe, Nanos, Kaninski podi – žal, kdaj drugič, tokrat je bilo
preveč zamegljeno. Hitro napredujemo in že obidemo vas Šmarje. Od tu
naprej se pot dvigne na čudovito kraško planoto. Steza se vije med
rujem, brinjem in preide med obrane vinograde refoška. Ob pogledu na
vse odtenke temnordeče obarvanih listov se zavemo, da hodimo po osrčju
tistega dela Krasa, kjer se ustvarja vino teran. Domačini trdijo, da teran ni
vino, ampak zdravilo, ker ima zaradi lege in strukture tal toliko
zdravilnih učinkov. Zadnji del poti se vzpenja po cesti proti vasici Tomaj,
ki nas vsa obsijana s soncem pričakuje kot bela kraška lepotica na vrhu
hriba. Z žigom prehojene poti pri Kosovelovi domačiji zaključimo pohod
in se zberemo pri avtobusu.
Zadovoljni smo, nazdravimo – kje drugje kot tu sredi dežele terana ! Ob
zvokih Romanove harmonike, in s čudovitim Matejevim glasom odpetihplaninskih pesmi, še lahko kdo ostane ravnodušen ?
Prepričana sem, da smo vsi malo zasvojeni od lepot končali pot, in
pritrdili kitici Kosovelove pesmi :
Sklonil bi se in pokleknil
pred ognjenim veličanstvom ,
kakor kralj bi šel po Krasu
v duši s silo in bogastvom.
Mi z druženjem še nismo zaključili, odpeljali smo se v Štanjel pogledat
kako kraševci praznujejo Martinovo ? V e s e l o, enako kot mi Štajerci.
Od tu pa v 2 km. oddaljeno vas Hruševico na Turistično kmetijo.
Strokovna razlaga z degustacijo terana v pravi kraški kleti vzidani v živo
skalo.
Na tej kmetiji smo zaključili z večerjo in se odpeljali tja, kamor se vsi
najraje vračamo : domov !
Štefka Feltrin

Ogradi (2087mnv)

Vsake toliko dobimo od naše planinske prijateljice Jelke Jamnikar vabilo na planinski pohod.
Za 21.9.2019 so bili v načrtu Ogradi. Zanimivo ime. Prej še nikoli slišano. Ko pa sem prebrala Jelkino vabilo, mi je bilo že kar na začetku jasno, da bo to še ena čudovita sobota, saj naš planinski prijatelj Branko Pučnik, ki je bil vodnik izleta, nikoli ne razočara.In tako smo se ob 5-ih zjutraj podali na pot proti Gorenjski in proti Bohinjskemu jezeru, ki smo ga obvozili po desni strani, skozi Ribičev Laz do Planine Blato (1147m), ki je bilo naše izhodišče.
Preko Planine Blato (1147m) smo prišli na Planino Krstenica (1670m), od tam pa na Ograde. Pot je potekala deloma po označenih, deloma po neoznačenih potem, ampak to nas ni skrbelo, saj Branko obvlada svoje »planinsko poslanstvo« 😊. Na vrhu Ogradov (2087mnv) smo imeli zraven številnih razgledov na čudovite vrhove Alp in seveda Triglava na dlani, tudi lep pogled na Vodnikov dom in Dom Planika, ter velik del poti, ki vodi do njiju iz Pokljuke.
Ker nam je jesen prizanesla z lepim sončnim in toplim vremenom, smo se na vrhu zadržali malo dalj časa kot običajno, se namalicali, si odpočili in se imeli čudovito.Ko smo se končno odločili, da zapustimo vrh, saj smo imeli za prehodit še kar lep kos poti, smo se podali proti Planini v Lazu (1560m), ki je čudovita prostorna planina ter naprej do Planine pri Jezeru (1453m), kjer smo si zopet privoščili krajši počitek in se okrepčali z dobrotami, ki jih nudijo v Koči. Od te naše končne postojanke, pa nas je vodila naprej še nekoliko krajša pot do našega izhodišča, to je Planine Blato (ki sploh ni blatna 😊).

Za konec bi lahko napisala še 1000x kako čudovito je bilo, ampak tega se enostavno ne da opisati, to mora človek enostavno izkusiti sam. ZATO vabljeni vsi, ki to samo berete, pa ne zberete poguma, da bi se podali tja gor. DOBRODOŠLI.

Ksenija

»Kako malo je potrebno, da je človek srečen, da se misli zbistrijo, slabe odletijo, da srce zapoje«
K.E.R.

Visoki Kanin (2587mnv)

Vstajanje sredi noči, dolga vožnja, težek nahrbtnik, adrenalin po poti, za povrh pa še polomljen simbol na vrhu …..to moraš bit malo nor, da rineš nekam gor , AMPAK bilo je pa mega

V zgodnjih jutranjih urah se nas je zbralo ca.30 pohodnikov, ki smo se s kombiji in osebnimi avtomobili odpeljali proti Gorenjski. Namesto prelaza Vršič smo izbrali prelaz Predel in se zapeljali do Bovca, kjer smo parkirali pri spodnji postaji kabinske žičnice na Kanin, kupili karte in se z žičnico povzpeli do D postaje.

Pri D postaji smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina je šla do Prestreljeniškega okna, druga skupina pa je šla preko ferate in mimo Prestreljeniškega okna naprej proti Visokemu Kaninu.

Na vrhu Visokega Kanina smo na hitro pomalicali in naredili nekaj fotografij, potem pa »odhiteli« nazaj do žičnice, saj je bilo v daljavi že slišati grmenje in dežja si pri spustu čez strme skale res nismo želeli, niti si nismo želeli zamuditi zadnje vožnje v dolino (16.00).

V dolino smo se vračali polni vtisov ter veselo razpravljali o uspešno osvojenem vrhu Visokega Kanina (2587mnv), kamor nas je vodil naš vodnik Roman Selinšek.

… no in tako smo preživeli še eno čudovito soboto, soboto 31.avgusta 2019.

*Ksenija*

LEPENA – PLANINA DUPLJE (1393m) – KRNSKO JEZERO

36 udeležencev    Nedelja; 9. 6. 2019
Planinska sekcija OŠ Dr. Jožeta Pučnika Črešnjevec smo izvedli množični izlet na Krnsko jezero. Mladi planinci skupaj s svojimi starši in čani PD Slov. Bistrica smo v čudovitem vremenu junijske nedelje si ogledali spomenik dr.Juliusu Kugyu v Trenti in se nato iz doline Lepene povzpeli do Krnskega jezera.
Prelepih razgledov, planinskega cvetja vseh vrst, mehkih travnatih preprog, mogočnih s senco bogatih gozdov ter trentarske tihote in skromnosti smo imeli v izobilju!
Hvala vsem skupaj in vsakomur posebej za prekrasen planinski dan…
Matej Horvat

Vikend paket v Julijcih!

Vikend paket v Julijcih!
Zadnjica (650 m) – Zadnjiški Ozebnik (2084 m) – Zasavska koča na Prehodavcih (2071 m) – Kanjavec (2569 m) – Koča na Doliču (2151 m) – Zadnjica (650 m)
Tokrat nas je na dvodnevno dogodivščino po Julijcih povabil vodnik Matej Horvat. Bilo nas je 10 in v soboto 20.07.2019 smo se ob 5. uri zjutraj odpravili s kombijem iz Slovenske Bistrice.
Naše izhodišče je bilo v dolini Zadnjice. Z hojo smo začeli na kolovozni cesti, nadaljevali pa po mulatjeri proti sedlu Čez dol. Pot je bila na začetku lahka, dokaj položna. Višje pod sedlom, so se začeli odpirati čudoviti razgledi proti Velikemu Špičju in Kanjavcu. Nadaljevali smo po lovski poti, kjer je nekaj možicev, ki dobro nakažejo pravo smer. Prečili smo nekaj manjših snežišč, ki pa so bila odlična osvežitev na vroč poletni dan. Ker pot ni markirana, smo bili na vrhu edina ekipa. Ob lepem vremenu, smo bili nagrajeni z čudovitimi razgledi proti Kriškim podom, Triglavu, vidi se Bavški Grintavec, Jalovec, Mangart, Mojstrovke, Prisojnik, Razor, Pihavec, itd. Res je super, ko imaš na poti planinskega vodnika, ki pozna vse okoliške vrhove in ga je res veselje poslušati. Po sestopu na sedlo Čez dol, smo se povzpeli na Prehodavce do Zasavske koče. Prispeli smo pozno popoldne, si privoščili toplo večerjo in si pred spanjem še z veseljem ogledali prelepo Rjavo jezero, ki je drugo po vrsti in najvišje od vseh Triglavskih jezer. Čeprav čez dan nismo imeli občutka, da je v gorah veliko pohodnikov, se nas je na koči nabralo kar veliko število, kakih 100. Zadovoljni, da imamo streho nad glavo, smo noč prespali v jedilnici, na zasilnih ležiščih. Nepozabna dogodivščina in prav je tako.
Naslednji dan smo se zbudili v prekrasno jutro. Naš nedeljski cilj je bil vrh Kanjavec. Ob sedmi uri smo krenili na pot proti Hribaricam in že po nekaj minutah hoje občudovali tretje po vrsti od sedmerih jezer – Zeleno jezero. Spremljali so nas razgledi na Vršac, na del Doline Triglavskih jezer, na Veliko in Malo Zelnarico, na Malo in Veliko Špičje in še bi lahko naštevala, če bi si zapomnila, kaj vse nam je Matej pokazal. Vzpenjali smo se po neverjetno lepih skalnatih poteh z občutki, kot da smo na drugem planetu. “Lunarne razmere”, smo rekli. Ko smo prispeli na vrh, pa se nam je na dlani pokazal še Triglav. Zaslužena malica in sledil je sestop do Koče na Doliču. Tam pa daljši postanek in klepet ob mrzli pijači. Na izhodišče smo se vračali po mulatjeri. Po toliko prehojenih korakih, se nam je že zdelo, da poti ne bo konca. Ujel nas je dež in zadnjo uro do cilja, nam je osvežitev prijala. Srečno smo prispeli do izhodišča in se v večernih urah vrnili domov v Slovensko Bistrico.
Preživeli smo dva čudovita dneva, doživeli fenomenalne razglede, občudovali prekrasno planinsko cvetje in navezali nova prijateljstva. Bravo Matej, super začrtana pot, pokazal pa si nam še veliko več. Svojo ljubezen in spoštovanje do gora, sklanih sten in cvetočih planin.
Planinski pozdrav, Barbara Frešer

Špik Hude police / Cima di terrarossa – 2420 m

Vodnik Branko Pučnik je bistriške planince povabil na italijansko goro, na pot za planinske sladokusce in “nabralo” se nas je za poln mini bus. V soboto 29.06.2019, smo se ob 5. uri zjutraj odpeljali mimo Kranjske gore, Rateč, Trbiža, Rabeljskega jezera, čez prelaz Sella Nevea, do planine Pecol, kjer je bilo naše izhodišče.
 
Pot je označena za lahko – nemarkirano, ponuja pa prečudovite razglede. Že ko smo na parkirišču izstopili, se nam je odprla fantastična kulisa prelepih planin, obsijanih z jutranjim soncem. Naš začetek je bil nekje na nadmorski višini 1500 m, čakalo nas je torej 3 ure hoda in 920 višinskih metrov. Na začetku je bila pot betonirana, po nekaj minutah hoje pa smo prišli na “zelene “stezice. Občudovali smo pisano gorsko cvetje, ki ga je bilo tokrat res veliko. Poslušali smo žvižganje svizcev in jih nekaj tudi videli. Občudovali smo jih lahko le od daleč, saj so precej “sramežljive” narave. Kljub temu, da poti niso markirane so dobro uhojene. Ves čas smo se vzpenjali po stari italijanski mulatjeri. Iz “zelenega pasu” smo se dvignili na bolj kamnito pot, v domovanje kozorogov. Pot smo nadaljevali zelo počasi, saj so nam kozorogi dobesedno pozirali vso pot do vrha. In razgledi… Na levi strani smo imeli krasne poglede na Montaž, na desni Viš, na drugi strani planine pa se je bohotilo celotno Kaninsko pogorje. Kot nalašč za ideje, kam na naslednje nove pohode. Na vrhu nismo pozabili na skupinsko fotografijo, privoščili smo si malico z razgledom in si tako napolnili baterije. V dolino smo se vračali v družbi kozorogov, navdušeni in nasmejani. Že smo se ponovno znašli v “gorskih vrtovih”, narava nam je znova potrdila, da pri ustvarjanju nima konkurence. Krajši postanek smo naredili še pol ure pred ciljem, na koči Rifugio di Brazza (1660 m). Ne zgodi se vsak dan, da te na izhodišču pričaka nasmejan planinec s harmoniko in mi smo imeli srečo. Roman nam je “zašpilal”, mi pa smo se preoblekli, se preobuli in si veselo zapeli. Ko smo se uzrli na prehojeno pot, smo si obljubili, da bo planina Pecol še kdaj naše izhodišče, za nove podvige.
 
Super druščina bistriških planincev, vesele slovenske pesmi, smešni vici, sramežjivi svizci, čudoviti kozorogi, prelepo gorsko cvetje, lepo sončno vreme in najboljši vodnik. Branko, držal si obljubo, bilo je “sladko”.
 
Planinski pozdrav,
Barbara Frešer

SLAVNIK (1028m) – SOCERB (437m) – HRASTOVLJE

Izlet: SLAVNIK (1028m) – SOCERB (437m) – HRASTOVLJE
34 udeležencev   Nedelja; 26. 5. 2019
Kot vodja izleta se iskreno zahvaljujem vsem udeležencem, ki so pripomogli s svojo množično prisotnostjo, da je izlet res odlično uspel.
Uživali smo v prekrasnem primorskem okolju. V vonju soli, pogledih na morje ter med cvetočimi poljanami narcis in potonik, smo se imeli zares lepo.
Hvala vsem skupaj in vsakomur posebej!                                                    
Matej Horvat

MAČE (600m) – ZAVETIŠČE V HUDIČEVEM BORŠTU (1328 m) PLANINSKI DOM NA KALIŠČU (1534 M)

MAČE (600m) – ZAVETIŠČE V HUDIČEVEM BORŠTU (1328 m)

PLANINSKI DOM NA KALIŠČU (1534 M)

V soboto 18.05.2019, smo se zbrali ob 6.uri zjutraj. Tokrat je bilo jutro še posebej veselo, saj smo naši planinki Franji zaželeli vse lepo za njen praznik. Veseli, da se bomo skupaj spet potepali, smo se odpravili na pot.

Naše izhodišče je bilo v vasi Mače. Najprej smo se odpravili po poti do Zavetišča v Hudičevem borštu. Pot nas je usmerila na kolovoz, ki se višje strmeje vzpne, pri smernih tablah pa smo pot nadaljevali v gozd. Višje, ko se gozd razredči je pot po travnatih pobočjih zelo razgledna a tokrat nas letošnje muhasto vreme ni ubogalo. Megla nas je spremljala večino dneva. Planinska koča Zavetišče v Hudičevem borštu je bila topla in do sitega smo se najedli. Cilj vodnika Branka Pučnika sta bila Cjanovca in Srednji vrh. Količina snega in vreme sta spremenila načrte in Branko nas je vodil po kopni poti do Doma na Kališču. Planinski dom na Kališču se nahaja na grebenu južno od Bašeljskega vrha. Po dveh urah hoje, smo se “štemplali” in naročili kavo. Pa nas je presenetila “megla z razgledom”. Za nekaj minut se nam je odkril Storžič. Nasmejani smo se vračali in pot nas je zanesla še na Planino Kališče (1450 m). O tam pa smo delno po gozdni, delno po kolovozni poti do izhodišča potrebovali še dve uri in pol.

Lepa tura in še boljša družba… osem nas je bilo!

Planinski pozdrav, Barbara Frešer

PLANINSKI TABOR NA OTOKU HVAR

PLANINSKI TABOR NA OTOKU HVAR

 

Kot že nekaj zadnjih let smo se v skupini Fosilov iz PD SLOVENSKA BISTRICA odločili, da gremo tudi letos na planinsko potepanje na enega od jadranskih otokov. Izbrali smo sunčani Hvar.

13.maja se nas je 18 udeležencev v dveh kombijih odpeljalo v deževno jutro na 700 km. dolgo pot. Celo pot nas je neusmiljeno pral dež, a ko smo prispeli pred naš hotel v Starem gradu je posijalo sonce.

Naslednji dan je bil naš cilj najvišji vrh otoka, Sv. Nikola 628 m. To je tretji najvišji vrh jadranskih otokov. Odločili smo se za najbolj strmo, a najlepšo, in najbolj razgledno pot.

Po ozki ovinkasti cesti, skozi enosmerni večstoletni predor smo se zapeljali v kraj  Sveta Nedjelja, ki leži čisto ob morju na drugi strani otoka. Od tu, od točke nula se vzpenja kamnita, lepo markirana pot.

Najprej poteka ob vinogradih, kasneje preide med ruševje. Vzpenja se mimo ogromne votline, kjer so še vidni ostanki zapuščenega samostana. Nad nami se dviga plezalna stena z  zajlami in visečim mostom visoko nad nami. Globoko vdihavamo sveži in aromatičen zrak prepojen z vonjavami neštetih rož, ki se bahavo razkazujejo med kamenjem. Da, kamenje, kupi nanošenega kamenja in stotine metrov suhozidin, vse to je delo človeških rok, ki so tisočletja čistili male zaplate rodovitne zemlje za svoje preživetje. Dokazano je, da je bil otok naseljen že 4.000 let pred n.š. Ko dosežemo greben nas pričaka burja in pogled na ogromno planoto, ki se razprostira na drugi položnejši strani hriba. Ne damo se burji, vsi osvojimo vrh, in se stisnemo v zavetje male kapelice. Od tu pa razgledi, da ti zastaja dih.

Neskončno morje in sosednji otoki in kopno v daljavi. Med tem pa redke, kot galebi bele ladje, ki križarijo izven sezone. Sestopamo po drugi, bolj položni poti, mimo še ohranjenih kamnitih pastirskih hišk.

Tretji dan smo se podali v mesto Hvar. Ogledali smo si največje znamenitosti v mestu in se povzpeli na trdnavo Španjola in še na utrdbo Napoleon.

Četrti dan pa zopet na vrhove. Najprej na pogorje Grablje z najvišjim vrhom 511 m. Krožno vračanje po zapuščeni pastirski stezi med grmovjem rožmarina.

Šli smo pogledat v mesto Vrboska ( male Benetke) s čudovitimi mostički čez ozek kanal.

Zadnji vrh Motokit 334 m. so osvojili samo najbolj trdoživi. Drugi smo se medtem sprehajali po vasi Malo Grabje, katera je od leta 1965 popolnoma  izseljena. Stisne te v duši,ko prečitaš na tabli, da je bilo tu 30 hiš, cerkev, šola in dosti mlinov za olje.

Peti dan vračanje po stari cesti, ker se ustavimo še v Kninu. Ogledamo si slap Krkič, ki pada čez 22m. skalo in napaja reko Krko. Gremo si ogledat še kninsko trdnjavo, ki dominira nad Kninom že od 17.stol.

Od tu domov. Čebljamo in obujamo spomine ob varni vožnji naših dveh res požrtvovalnih šoferjih Romanu in Zlatkotu, saj si brez njih mi FOSILI tako organiziranega tabora nebi mogli privoščiti .

 

Štefka Feltrin

Tradicionalni pohod ob občinskem prazniku Občine Slov. Bistrica: Bistriški vintgar – Urh – Ančnikovo gradišče

Tradicionalni pohod ob občinskem prazniku Občine Slov. Bistrica: Bistriški vintgar – Urh – Ančnikovo gradišče

Tokrat nas je na svoj prvi letošnji pohod povabil vodnik Planinskega društva Slovenska Bistrica Branko Pučnik. Zbrali smo se v soboto, dne 09.03.2019 ob 8. uri na parkirišču pri Impolu. Pri vhodu v Bistriški vintgar smo si ogledali opisno tablo in začrtano pot. Ob dobro označeni poti smo uživali v neokrnjeni naravi in po pol ure hoje smo prispeli do rimskega kamnoloma, kjer smo se na kratko okrepčali in nadaljevali pot po slikoviti pokrajini, ki jo je ustvaril potok Bistrica. Kmalu smo prispeli do oznake za slap Šum, ki pa si ga zaradi podrtih dreves na poti, žal nismo ogledali. Nadaljevali smo mimo porušenih mlinov, nekaj manjših slapov in čez mostičke nekajkrat prečkali Bistrico. Prispeli smo do Maroltove jelke, nekoč najdebelejše jelke v tem delu Evrope. Zaradi starosti in požara, se je žal porušila. Pot smo nadaljevali vse do cerkve Sv. Urha, kjer nas je z bogato malico pričakala prijazna gospa Brigita iz Turističnega društva “Cokla” Tinje. Ob stari lipi smo se družili, okrepčali in nazdravili. Z novo energijo smo se vrnili po poti, mimo Ančnikovega gradišča, nazaj do izhodišča.

Na poti nas je bilo skupaj 35 pohodnikov, še posebej pa smo bili veseli prijateljev iz Planinskega društva Makole. Na svidenje naslednje leto.