PO STEZAH GRANIČARJEV » HRVATINI – DEBELI RTIČ

OB  ZAKLJUČKU  LETA  VABIMO NA  DRUŠTVENI  IZLET

PO  STEZAH  GRANIČARJEV  » HRVATINI – DEBELI RTIČ

 

       V soboto, 13.11.2021. ob  6  uri  izpred  telovadnice.

 

Spoznavali  bomo  zanimivosti  Miljskega  polotoka. Od  trase

želez. proge  Porečanka, se bomo povzpeli  na najvišjo  točko 

242  m. visoki  Kaštelir, kjer je  arheološki  park. Nato  se bomo  spustili  po  dolini  potoka  Fugnan  z  bogato  kamnito  dediščino  in  ostanki  graničarjev, obmejnih  stražnikov, do  kavern   Jadranskega  zidu  iz  druge  svet. vojne in  mimo  ostankov  romarskega  hostla.  Šli  bomo  skozi  botanični  vrt  in  pogozdeni  Jurjev  hrib ( delo Josefa  Reslla)  in dosegli  obrežne  pečine  pri  bolnici  Valdoltra.

Pot  bo  razgledna, položna  z nekaj  vzponi  in  spusti in bo z strokovno  razlago  trajala  cca.  4  ure.

Na  poti  nas bo  spremljal  lokalni  vodnik  jamar  in  geolog.

 

Za na pot hrana  in  pijača  iz  nahrbtnika, po  zaključku  organiziran  topli  obrok

Priporočamo  dobre  čevlje  in  palice, kdor jih  uporablja.

 

OBVEZEN  OSEBNI  DOKUMENT,  ZA VSTOP  V  AVTOBUS

PCT  IN  ZAŠČITNE  MASKE.

Stroški  prevoza  in  lokalnega  vodnika  20,00  eur.

Prijave  do  srede  10.11.2021.  na št.  GSM

Roman  Selinšek  vodnik    041 353 135

Breda  Jurič  preds. PD       031 387 947

Štrfka  Feltrin                      041 326 999

 

 

UPAJMO, DA  NAM BO  USPELO !!!

KOŠUTICA (1968 m)

KOŠUTICA (1968 m)

 

V soboto dne, 18.09.2021 smo se ob 6. uri zbrali pred staro telovadnico. Bilo nas je 12. S tremi osebnimi avtomobili smo se podali do izhodišča, mejni prehod Ljubelj.

Čeprav je v začetku tedna vremenska napoved nakazovala dež, se je proti koncu tedna napovedovalo, da pa mogoče ne bo tako. In kot vedno, vodnik Branko Pučnik je izbral pravi dan. Na izhodišču smo se veselili lepega vremena in se podali v breg, v staro graničarsko pot, proti planini Korošica. Vse do prihoda na planino, je pot večinoma potekala po gozdu. Ker so ravno tisto soboto pastirji gnali živino v dolino, smo na planino prispeli ravno v trenutku, ko je bila prava »akcija«. Krave so mukale, osli so rikali in konji rezgetali. Neverjetno kakšen prizor in »glasba« za ušesa. Na planini smo posedeli pol ure in popili kavo ali čaj.

Pet planinskih prijateljev se je odločilo, da osvojijo tudi sosednji vrh sobotnega cilja. Veliki vrh se strmo dviga nasproti Košutice in je s svojimi 2088 m mogočen dvatisočak. Niso si privoščili kave in se kar takoj podali proti sedlu in zastavljenemu vrhu. Med osvajalci dveh vrhov je bil zastavljen cilj. Skupaj so pospremili junaka, ki si je na Velikem vrhu v zeleno knjižico odtisnil zadnji žig in tako osvojil oz. prehodil celotno slovensko planinsko pot. Čestitke, Rajko Javornik.

Ostali smo od planine Korošica nadaljevali proti Hajneževemu sedlu, nato pa naprej proti vrhu. Tisti, ki smo pričakovali precej travnato pot smo bili kar presenečeni. Opazovali smo gamse, ki so nam v daljavi polepšali dan in zadnje Planike, ki so se nastavljale jesenskemu soncu. Pot se je od sedla nadaljevala  med ruševjem, nato pa smo navdušeni vstopili v skalo. Potrebno je bilo tudi poplezati, jeklenice in klini pa so nam na določenih odsekih zelo prav prišli. Hodili smo po grebenu in ozkih grebenskih odsekov ni manjkalo. Nekaterim so se tukaj zašibila tudi kolena… Vse smo premagali s nasmehom in po štirih urah hoje dosegli vrh. Košutica ali Ljubeljska baba je bila osvojena.  Z vrha se nam je odprl lep pogled po osrednjem delu Karavank, na del grebna Košute, Veliki vrh in Begunjščico.

Vetra ni bilo zato smo na vrhu lenobno počakali na pohodnike, ki so osvajali še sosednji Veliki vrh. Privoščili smo si malico, ki smo jo z veseljem delili s planinskimi kavkami. Ko smo se ponovno združili so deževale čestitke iz vseh strani. Nam za osvojen vrh Košutice, njim pa za Veliki vrh, Košutico in osvojeno planinsko pot našega Rajka.

Ker je vodnik Branko »specialist« za krožne poti, smo sestopili proti zahodu, po grebenu, na položno mejno sleme, od tam pa naprej po pašnikih, do stare koče na Ljubelju. Sledil je obvezen počitek in »runda« za zdravje.

Spust po kolovozni cesti do avta je bil za nas samo še mačji kašelj. Na poti domov smo na radiu napeto spremljali tekmo naših odbojkarjev in pohiteli v Slovensko Bistrico. Hitro smo zavili v najbljižjo gostilno in zunaj na vrtu spremljali tekmo do konca. Naš lep dan smo tako začinili še z zmago odbojkarjev in veselju tistega dne ni bilo konca.

Lepo je ko si v družbi planincev in športa nasploh. Se že veselim naslednjih izletov v naše prečudovite hribe.

Planinski pozdrav,

Barbara Frešer

 

Planina Ravne (1500 m) – čez Zelene trate – Sedelce (1840 m) – Jamarski bivak na Dlekovški planoti (1910 m) – Molička peč (2029 m) – Planina Polšak (1695) – Planina Ravne (1500 m)

V soboto, 10.07.2021 smo se ob 6. uri zjutraj z avtomobili odpravili iz Slovenske Bistrice. Člani planinskega društva, smo se v družbi vodnika Branka Pučnika odpeljali skozi Luče ob Savinji, do Planine Ravne, ki je bila naše izhodišče. Vodnik Branko vedno poišče super lepe krožne poti in taka nas je čakala tudi tokrat.

Nekaj metrov hoda višje od izhodišča, smo prispeli že na prvo razpotje. Ena pot vodi proti vrhu Smrekovca, mi pa smo nadaljevali po dokaj položni poti, v smeri stare Lučke koče. Prečili smo nekaj manjših snežišč, ki pa so bila normalno prehodna. Ob snežiščih nas je pozdravljal teloh in sredi julija smo se znašli v pomladi. Po še vedno dokaj položni poti, smo nadaljevali proti Zelenim tratam. Od tam pa se je pot precej postavila pokonci. Pot je potekala v smeri Velikega vrha in Moličke planine in kmalu smo se znašli na razpotju. Dva planinca, oba Ivana, sta se odločila povzpeti levo, na Veliki vrh (2110 m), ostali pa smo nadaljevali desno do Sedelca (1840 m). Do Sedelca je bila pot markirana, od tukaj naprej pa nas je Branko vodil po brezpotjih. Nadaljevali smo naravnost in se nekaj metrov kasneje spustili desno, do Jamarskega bivaka na Dleskovški planoti. Pot je odprta, razgledna in lepa. Trate polne planinskih rož, med rožami pa skale. Kot bi prišli kam na Kras. Fantastično. Spust med rožami, skalami in ruševjem po brezpotju ima svoj čar. Veseli, da je vodnik to pot že prej do potankosti naštudiral in prehodil, smo osvojili Jamarski bivak. Bivak je čudovit, na super lokaciji. Ob njem je med ruševjem urejen kotiček, kjer so v krogu postavljene klopce na sredini pa kurišče. Kot nalašč za malico. Medtem ko smo ob hrani klepetali, sta nas ujela tudi že oba osvajalca Velikega Vrha. Skoraj žal nam je bilo, da ne bomo prespali, tako lep kotiček smo našli. Siti in spočiti smo nadaljevali na 2029 metrov visoko Moličko peč. Če je bilo do tukaj še nekaj oblakov, se je ob prihodu na vrh zjasnilo. Ni pomagala višina, sonce je žgalo mi pa smo se ozrli naokrog. Bližnji Veliki Vrh, Velika Zelenica in Križevnik so bili kot na dlani. Razgledi na zelena pobočja Dleskovške planote, strma pobočja Krofičke, na drugi strani na Robanov kot in visoko Ojstrico, so bili dih jemajoči. Lepo smo videli Raduho, Olševo, Peco in ostale karavanške hribe. Za to smo prišli. Navdušeni smo zapustili vrh in se po brezpotju spustili preko Poljskih devic (1879 m) proti Križevniku. Trije planinci še nismo imeli dovolj vrhov, zato smo razglede lovili še na vrhu Križevnika (1909 m), ostali pa so po brezpotju nadaljevali proti Planini Polšak, kjer so se do prihoda treh osvajalcev Križevnika martinčkali na soncu. Skupaj smo potem nadaljevali do izhodišča Planine Ravne, kjer sta nam prijazna pastirja postregla s kavico in osvežilno pijačo. Še dolgo smo posedali, klepetali in obujali spomine na vse bližnje vrhove, ki smo jih skupaj že prehodili.

Pod Brankotovim vodstvom nas je bilo 7, skupaj torej osem planincev. Veseli, da nam je ponovno pokazal lepo krožno planinsko pot, na brezpotjih neokrnjene narave. Osem ur hoje je hitro minilo in že je bil čas, da se vrnemo proti domu. Še bomo šli, saj ima vodnik Branko Pučnik sigurno še nekaj asov v rokavu. Se že veselimo.

Planinski pozdrav,

Barbara Frešer

 

Veliki Snežnik (1796 m)

V soboto 27.06.2021, smo se pod vodstvom vodnika PD Slovenska Bistrica Mateja Horvata odpravili na 1796 m visok Veliki Snežnik, najvišji vrh južne Slovenije. Pravijo mu tudi notranjski gologlavec.

Na avtobusu smo zapolnili 29 sedežev in ob 6. uri zjutraj smo se odpeljali iz Slovenske Bistrice. Mimo Postojne, skozi Pivko in Ilirsko Bistrico, do planinskega doma na Sviščakih, kjer je bilo naše izhodišče. Čakalo nas je dobri dve uri hoje in 554 višinskih metrov.

Odpravili smo se po markirani poti, najprej skozi gozd, kjer je bila hoja v senci dreves zelo prijetna tempo hoje pa je vodnik Matej odlično prilagodil celotni skupini.  Kmalu smo prišli iz gozda in pred nami se je odprla najprej kolovozna pot, po kateri smo nadaljevali še 20 minut.  Strma pot navzgor skozi ruševje nas je čakala malo višje. Najprej smo vstopili v raj, v Botanični rezervat PD Ilirska Bistrica. Rože kot bi jih naslikal. Vseh barv in velikosti. Čudovito. Pred vstopom v strmino smo imeli manjši postanek in veliko srečo, saj smo srečali domačina, planinca zgodovinarja, ki si je z veseljem vzel čas za nas. V dobrih desetih minutah nam je slikovito opisal zgodovino kraja in zanimivosti Velikega Snežnika. Hvaležni za njegove besede in prijaznost smo zagrizli v hrib. Navdušeni nad pisanimi rožami in pokrajino smo se počasi a vztrajno vzpenjali. Pred nami se je v daljavi na grebenu že videla koča Draga Karolina na Velikem Snežniku. Z vsakim korakom je bila bližje in po dobrih dveh urah smo prispeli na vrh, ki je bil ves posut z mladimi Planikami. Zaradi edinstvene lege, ki jo Veliki Snežnik gotovo ima, se na vrhu ponujajo razgledi na najvišje vrhove Julijskih Alp, Karavank in Kamniško Savinjskih Alp. Proti jugu pa na Učko, Risnjak in Kvarnerski zaliv. Veseli, da vidimo vse do morja, smo si privoščili daljši postanek za malico. Sestopili smo po poti skozi ruševje in preko manjšega sedla na Mali Snežnik (1694 m). Grebenska hoja navzdol skozi ruševje je bila naporna, saj so bile temparature med ruševjem visoke, vlažnost pa neverjetna. Kljub naporom smo ostali vedri in zadovoljni, saj nas je fantastično lepa pot na Veliki Snežnik vse prijetno presenetila.

Po dveh urah hoje smo prispeli do izhodišča nas pa veselje še vedno ni minilo. Nasprotno. Ko je Roman zaigral na harmoniko, smo nekateri kljub utrujenim nogam še zaplesali. Kot že velikokrat poprej smo se pod vodstvom Mateja Horvata imeli čudovito. Pesem, zabava in smeh so se nadaljevali še na avtobusu, vso pot do doma. V Slovensko Bistrico smo prispeli v večernih urah in se z vodnikom že dogovorili za naš naslednji izlet, ki bo na Dovški Križ.

Planinski pozdrav,

Barbara Frešer

Galetovec (1265 m) iz Bohinjske Bele – krožna pot

Galetovec (1265 m) iz Bohinjske Bele – krožna pot

 

V nedeljo 09.05.2021 smo se planinci PD Slovenska Bistrica podali na Galetovec. Bilo nas je 11. Vodnik Branko Pučnik nam je obljubil lepe razglede in obljubo je držal. Tokrat je bilo naše izhodišče v Bohinjski Beli (Zgornja Vas). Branko se je odločil za vzhodno delno zahtevno označeno pot, pot čez Iglico.

Sprehodili smo se čez vas, do začetka markirane poti. Pot se je začela ob vznožju plezališča, ki se navpično vzpne v skalo in je zavarovana z lestvijo in jeklenico. Zanimiv in malo adrenalinski začetek je narisal nasmeh na obraze vseh nas. Ko smo priplezali na vrh Iglice se nam je odprl lep razgled na Bohinjsko Belo. Pot pa se nekoliko položila in se nadaljevala po kolovozu in naprej skozi gozd. Kmalu smo prispeli na razgledno pobočje iz katerega smo od blizu občudovali Babji zob.  Vreme nam je bilo naklonjeno, veliko sonca in nekaj oblakov pa stalnica na naši poti. Nadaljevali smo, gozdna steza je bila ponovno strma, grizli smo kolena, se v nadaljevanju sprehodili čez prostran travnik in tik pod vrhom ponovno zakorakali v gozd. Tudi narava ni razočarala. Zgodnja pomlad nam je postregla s travniki cvetočega regrata, na pobočju pod vrhom so se že barvali modri svišči iz nizke trave pa so štrlele rumene kukavice. Po treh urah hoje smo dosegli vrh in takoj nas je prevzel razgled na osrednje Karavanke, Jelovico, Ratitovec, del spodnjih Bohinjskih gora in Blejsko jezero. Pogled nam je segel še naprej, kjer se je bohotil Storžič, Kriška gora in osrednji del Kamniško-Savinjskih Alp.

Imeli smo še ogromno časa in čudovito vreme, zato se je vodnik Branko odločil, da bomo na vrhu uživali uro in pol. Vrh je lep in prostoren, na njem pa mize in klopi, ki so kar vabile, da si pohodniki spočijemo in privoščimo dobrote iz nahrbtnika. Bistričani smo bili na vrhu najglasnejša skupina. Polno smeha, glasnih debat in prigod. Veselju ni bilo konca niti ob odhodu iz vrha. Branko se je odločil za krožno pot, ki jih imamo vsi planinci radi. Spust po travniku nam polepšajo preproge žafrana. Nadaljevanje poti skozi planino Ilovec in planino Za Jamo pa je bilo še lepše, kot smo pričakovali. Planine so bile v začetku maja še prazne, pastirske koče so bile osamljene, kozolci pa postavljeni na idiličnih mestih. Čez pašno ograjo, skozi slabšo gozdno cesto, in že smo se znašli na makadamski cesti, po kateri smo se spustili do vasi in našega izhodišča. Še zadnjič smo se ozrli, si ogledali naš Galetovec, nato pa se z avtomobili odpravili nazaj v  našo Slovensko Bistrico.

Najvišji vrh skalnatega grebena na jugozahodnem delu Pokljuške planote je vsekakor vreden vsakega koraka. Kot že velikokrat prej, je za vse nas skriti biser Galetovec odkrila Jelka, Branko pa je pohod pripravil in vodil z odliko. Izlet je odlično uspel, vreme idealno, razgledi fantastični, družba pa kot vedno vesela in navihana.

Planinski pozdrav,

Barbara Frešer

PREČENJE KOROŠKIH BAB

PREČENJE KOROŠKIH BAB  Ravenska Kočna (1000 m) – Jenkova planina (1495m) – Mala Baba (2018m) – Velika (Koroška) Baba (2127 m) – sestop po zelo zahtevni plezalni poti Rudijevi vertikali – Kranjska koča na Ledinah (1700 m) – Slovenska pot (plezalna) – Češka koča na Spodnjih Ravneh (1542 m) – Ravenska Kočna (1000 m)

V soboto, 10.10.2020 smo se ob 5. uri odpravili na Zgornje Jezersko. Vodnik Roman Selinšek in 8 članov našega planinskega društva… takšna je bila sobotna super ekipa.

Na izhodišče smo prispeli ob 7. uri in kmalu začeli našo začrtano pot. Najprej po kolovozni poti potem pa po strmi poti skozi gozd. V gozdu smo »grizli kolena« skoraj uro in pol in končno prispeli na Jenkovo planino s katere se nam je na naši levi odprl lep pogled na Goli vrh, na desni pa pogled proti Kočni. Od tukaj nas je čakalo še dobri dve uri hoje do vrha. Strmina ni popustila, pa tega tudi nismo pričakovali. Vedeli smo, da nas do vrha čaka skupaj 1100 višinskih metrov. Nadaljevali smo čez travnike potem pa strmo čez redek gozd, vse do mejnega grebena. Na grebenu nas je pričakalo lepo vreme, brez vetra. Greben je ozek in nezavarovan, hoja zahtevnejša, na nekaj mestih pa tudi krušljiva in izpostavljena. Adrenalin nas je še bolj pogrel in kmalu smo dosegli vrh Male Babe, sledil je krajši spust in vzpon in že smo dosegli vrh Velike Babe. Roman nam je čestital, dobro smo hodili. Na vrhu smo bili vsaj pol ure prej, kot je sam pričakoval. In kakšni razgledi iz vseh strani… Planjava, Mrzla gora, Rinke, Skuta, Štruca, Dolgi hrbet, Grintovec, desno v daljavi Triglav, Storžič, greben Košute….in še bi lahko naštevala. Velika (Koroška) Baba je res zelo razgledna gora. Po krajšem postanku na vrhu, smo nadaljevali v smeri Kranjske koče na Ledinah. Najprej spust po strmem krušljivem delu, potem pa glavni posladek: Rudijeva vertikala. Tehnično sicer ni tako zahtevna je pa zelo strma, dolga in izpostavljena. Hvaležni, da gremo dol in ne gor smo se je lotili z vsem spoštovanjem. Fino nam je šlo. Vertikalo smo zaključili, še nekaj časa nadaljevali po stopah, klinih  in jeklenicah navzdol in že smo prispeli na Kranjsko kočo na Ledinah. Privoščili smo si malico, pijačo in obvezen klepet. Srečali smo dva koroška planinca, ki sta se nam pridružila in nadaljevali smo v smeri Češke koče. Pot skozi Žrelo je že nekaj časa zaprta in Roman se je odločil da nadaljujemo po Slovenski (plezalni) poti. Podali smo se v strmo steno, previdno, saj je bila stena ponekod vlažna in zelo izpostavljena. Seveda pa je bila tudi vznemirljiva in polna lepih razgledov. Pol ure spusta po ferati in krajšem melišču in že smo dosegli razpotje z napisom »Češka Koča«. Še pol ure smo ponovno grizli kolena po strmini navzgor in Češka koča je bila osvojena. Po krajšem počitku smo vsi nasmejani pot nadaljevali v smeri izhodišča. S pomočjo nekaj jeklenic in lestve prispemo do gozda, iz gozda na travnik in do kolovozne poti, kjer se  je na parkirišču naša fantastična krožna pot ob 18. uri tudi zaključila.

Velika (Koroška) Baba. Lepo je bilo ne tej slikoviti gori. Vodnik Roman je na cilju poznavalsko omenil, da smo ujeli še zadnji vremensko-ugoden dan za obisk visokogorja. V res prekrasnem vremenu smo uživali na lepo urejenih in varovanih poteh. Plezanje pa je tokrat poskrbelo tudi za adrenalinsko preživet dan v naših prečudovitih gorah. Vsak posameznik je z svojim izjemnim karakterjem prispeval k temu, da nam je bilo zares lepo, največja zahvala pa gre našemu vodniku Romanu, ki nas je tako skrbno in varno pripeljal do končnega cilja.

Planinski pozdrav,

Barbara Frešer

 

ZA TURISTIČNE BONE – PET DNI PO POTEH NAŠE ZGODOVINE

Ker so letos vsi turistični kraji »zabasani« s turisti, smo se v Fosilski skupini našega društva odločili, da se podamo na planinske poti po sledeh naše zgodovine. Tu ni bilo nobene gneče, bili smo skoraj povsod sami.

Najprej čez tromejo v rudarsko mesto Rabelj kjer so celih 700 let izkopavali svinec in cink. Po ogledu čez mejni prehod Predel do trdnjave zgrajene v obrambne namene v času vojne z Napoleonom. Pod trdnjavo se ob cesti ustavimo pri spomeniku v spomin leta 1809 padlim avstroogrskim  vojakom v boju s Francozi. Ob pogledu na umirajočega leva se vprašaš, koliko in čigave vse krvi je bilo prelite po naši lepi slovenski zemlji.

Nadaljujemo pot in se še mimogrede zapeljemo po naši najvišji gorski cesti na 2055 m. visoko  Mangartsko sedlo. Zakriva ga gosta megla, zato se obrnemo in se spustimo proti cilju naše nastanitve: Log pod Mangartom » Hotel Alpine ».

Po prijaznem sprejemu in vselitvi so nam povedali, da tudi v hotelu stanujemo sami. Hvaležno smo sprejeli novico naj ni bilo nobene nevarnosti za covid 19. Hitro smo izkoristili preostanek dneva in se podali na ogled vasi. Kraj spada med najlepše vasi v Triglavskem narodnem parku, ki pa je skozi stoletja preživljal  zelo burno zgodovino.

Najprej si ogledamo muzejsko urejen prostor ob vhodu v »  Štoln » to je 4844 m. dolg rudniški rov, zgrajen leta 1905 za odvodnjavanje iz rudika v Rablju. Rov je pozneje odigral pomembno vlogo v obeh svetovnih vojnah in pozneje za krajši prehod na delo iz Loga v Rabelj. Nazadnje je služil za zatočišče domačinom ob uničavalnem plazu leta 2000. V bližini je pokopališče kjer počiva 800 avstroogrskih vojakov padlih na Rombonu v prvi svetovni vojni. Na sredini stoji veličasten spomenik. Na Rombonu je bilo največ borcev iz Bosne, zato je na tem mestu stala prva džamija v Sloveniji.

Drugi dan pa zopet nazaj v Italijo na planino Pecol 1510m.  Naš cilj je  Špik-Hude police 2420 m.

Bomo zmogli ? Nismo več mladi – naša povprečna starost je  73 let. Počasi smo zakorakali v hrib in proti skalam. 900 višinskih metrov in preko 22.000 korakov ravno ni mačji kašelj za naše obrabljene sklepe. A smo uspeli, ponosni in srečni, da še zmoremo.

Tretji dan smo se podali ob reki Možnici (Nemčlja ji rečejo domačini). Pot je strma in precej zahtevna, toda slapovi in korita po katerih drvi divja reka so res vredni ogleda. Pot smo končali pri trdnjavi Kluže kjer se Možnica izlije v reko Koritnico.

Mogočna trdnjava Kluže – postavili so jo v 15.stol.benečani za obrambo pred turki. Pozneje jo je koristila avstroogrska vojska , vmes tudi Francozi. Današnjo podobo je dobila v letu 1882

V času Franca Jožefa.

Četrti dan je bil na programu Kobarid.  Podali smo se po njihovi zgodovinski poti od antičnih časov do prve svetovne vojne, mimo naravnih lepot, ki jih ponuja soteska reke Soče in skrivnostni slapovi na njenih pritokih.

Zadnji dan pred odhodom domov še skok v Bovec in z gondolo na Kanin pogledat, če so  iz 2202 m. višine še vedno enako lepe panorame s pogledi na Alpe in Jadransko morje.

Vse kar smo videli in doživeli se na kratko ne da opisat. Vsak kraj, spomenik ali trdnjava ima svojo zgodovinsko resnico, mi smo je nekaj odnesli v spominu.

Planina Jezerca (1410 m) – Planina Koren (1675 m) – Vrh Korena (1999 m) – Veliki Zvoh (1971 m) – Krvavec (1835 m) – Planina Jezerca (1410 m)

V soboto 12.09.2020, smo se pod vodstvom vodnika Branka Pučnika odpravili na območje Krvavca. Za cilj izleta je Branko izbral Vrh Korena, ki je med drugim zanimiv tudi zaradi nadmorske višine – 1999 m ga naredi za najvišji vrh, ki še ni dvatisočak. Tokrat nas je bilo udeležencev 15. Skozi Tuhinjsko dolino, Kamnik, Tunjice in Ambrož smo se odpeljali do planine Jezerca, kjer je bilo naše izhodišče.

 

Na parkirišču smo obuli planinske čevlje, se opremili z nahrbtniki in pohodnimi palicami, si privoščili okrepčilo in se podali na markirano pot. Nekaj časa smo se rahlo vzpenjali čez pašnike, skozi podvoz pod smučarsko progo, hodili ob smrekovem drevoredu, šli mimo napajališč za živali in prispeli do večje strmine.  Prav tu, na koncu Kriške Planine, smo se razdelili v dve skupini. Štirje “divjaki” so od tu pospešili korak in se preko Košutne, Kompotele in Mokrice podali na Vrh Korena. Ostali, pa smo skupaj z vodnikom nadaljevali po prvotno začrtani poti in prečno nadaljevali čez pobočja Krvavca. Tako smo uživali in klepetali, da smo bili presenečeni, ko smo že dosegli planino, od koder se nam je odprl prelep razgled na okoliške vrhove in res lepo pastirsko kočo, ki leži v osrednjem delu planine Koren. Vreme je bilo odlično in časa na pretek, zato se je Branko odločil za malico pri pastirski koči. Koča je fantastična, samopostrežna in ponuja vse, kar žejni planinec potrebuje. Odličen postanek, smo se strinjali. Od planine Koren nas je do Vrha Korena ločila le še dobra ura hoje. Brez večjih naporov smo osvojili vrh, kjer imaš noge na 1999 metrih, glavo pa nad 2000 m. Čestitali smo si in se kljub meglicam nagledali okoliških vrhov. Jezerska Kočna, Grintovec, Planjava,Turska gora, vse Rinke,… Tokrat je bilo na vrhu res veliko planincev, pa nas to ni prav nič zmotilo. Za vsakega izmed nas se je našel prostor za “počitek”. Kmalu so se nam na Vrhu Korena  pridružili še tisti štirje, ki so šli še malo naokrog in skupaj smo nadaljevali pot čez Veliki Zvoh, na Krvavec. Sledil je še spust do planšarije Pr Florjan in spet smo si vzeli čas za posedanje ob dobri družbi in kapljici. Kmalu nas je Branko podvizal in čez pol ure smo bili že na izhodišču, na planini Jezerca. Prelepa krožna tura je bila tako sklenjena.

 

Kaj naj rečem? S tako nasmejanim in odgovornim vodnikom kot je Branko, s tako dobrimi ljudmi, kot so moji planinski prijatelji in v tako lepi gorski naravi je popoln dan zagotovljen. V hribih je res lepo.

 

Planinski pozdrav,

Barbara Frešer

KARAVANKE

V času od 17.8.2020-19.8.2020 je PD Slov. Bistrica organiziralo planinarjenje po Karavankah. Udeležilo se ga je 5 članov od 8 prijavljenih. V ponedeljek smo se ob 6. uri zapeljali na Ljubelj. Od tod dalje po Graničarski poti do Doma na Zelenici. Po kratkem postanku smo osvojili še Palec in Zelenjak. Ob povratku polje planik.  Naslednji dan smo se odpravili na Stol. Za pot smo potrebovali 5 ur namesto 3,30 ure. Vreme super. Vračali smo se čez melišče na Kočo pi izviru Završnice. Tretji dan smo obhodili Triangel, Na Možeh,  pogledali ferato Sp. Plot, malo poplezali ter kavica na koči pri izviru Završnice. Četrti zadnji dan pa še vzpon na Begunjščico, Roblekov dom, planina Prevala ter čez Bornove tunele do avtomobilov. Na Domu na Zelenici smo naleteli na prijetne oskrbnike, pa še vsak večer smo se lahko tuširali. Bilo je top.

Jelka Jamnikar

Grebensko prečenje Košute

Vodnik Roman Selinšek, nas je tokrat povabil na grebensko prečenje Košute. Ker je bila vremenska napoved za soboto slaba, se je odločil, da gremo na pot v nedeljo, 26.07.2020.
 
Rana ura, zlata ura. Po zboru ob 4. uri, smo s tremi avtomobili odbrzeli proti Tržiču in naprej skozi Dovžanovo sotesko v Jelendol, vse do zadnjega parkirišča pod Dolgimi njivami. Ker bi bila krožna pot predolga, smo “naštudirali” logistiko in si zjutraj še pred samim štartom vzeli čas in eno osebno vozilo parkirali na planini Pungart, na katero smo kasneje sestopili. Romanov načrt: planina Dolga njiva – Košutnikov turn (2134 m) – Ostrv (2124 m) – Macesje (2124 m) – Užnik (2079 m) – Tegoška gora (2025 m) – Škrbina (1869) – planina Pungart. In smo šli…
 
Že jutro je bilo popolno. Sonce se je ravno prebudilo, nebo je bilo brez oblačka, planina Dolge njive pa nas je s prelepo kuliso Košute, vabila na odlično kavo. Dokončno prebujeni, smo se kmalu podali na markirano pot.  Čez pašnik v gozd, kjer je višina kar hitro naraščala, kmalu pa na travnato pobočje iz katerega je bil razgled z vsakim korakom lepši. Prišli smo do grebena in hkrati do najzahtevnejšega dela poti. Bilo je treba poplezati, prečiti rahlo izpostavljen greben in že smo dosegli prvi vrh, Košutnikov turn. Segli smo si v roko, se na kratko spočili in nadaljevali po strmi stezi, ki je zahtevala zbranost in previden korak. Ker je bila tura grebenska, nas je v nadaljevanju čakala razgibana, slikovita in steza. Malo gor, malo dol, malo gor… Nadaljevali smo po večinoma ozki na mestih zavarovani poti in kmalu dosegli Ostrv. Nadaljevanje je bilo še posebej uživaško, saj je večina poti potekala po južnem travnatem delu grebena. Šli smo preko 2124 m visokega Macesja in za njim 2079 m visokega Užnika. Razgled na grebenu in vrhovih je bil edinstven. Sonce se je igralo z meglo in nastale so fantastične fotografije meglenega morja, ki je zalivalo obe strani grebena. Dopoldan meglice iz slovenske strani, popoldan pa iz avstrijske. Nadaljevali smo naprej, dosegli Tegoško goro in Škrbino. Nekje vmes smo imeli 2 postanka za malico, se smejali šalam, ki so “deževale” iz ust vodnika pa tudi pohodnikov in občudovali prelepo planinsko cvetje. Tokrat je bila “v glavni vlogi” čudovita Kamniška murka. 
Vse lepo se enkrat tudi konča in tako se je s spustom iz Škrbine na planino Pungart končalo tudi naše “grebenčkanje”. Posedeli smo na simpatični planšariji. Hladna pijača, utrujene noge in nasmehi na obrazih vseh devetih pohodnikov. Vodnik Roman nas je pohvalil in z mislimi na utrinke s Košute, smo se odpeljali proti domu.
Planinski pozdrav, Barbara Frešer.