Category Archives: Vtisi

LEPENA – PLANINA DUPLJE (1393m) – KRNSKO JEZERO

36 udeležencev    Nedelja; 9. 6. 2019
Planinska sekcija OŠ Dr. Jožeta Pučnika Črešnjevec smo izvedli množični izlet na Krnsko jezero. Mladi planinci skupaj s svojimi starši in čani PD Slov. Bistrica smo v čudovitem vremenu junijske nedelje si ogledali spomenik dr.Juliusu Kugyu v Trenti in se nato iz doline Lepene povzpeli do Krnskega jezera.
Prelepih razgledov, planinskega cvetja vseh vrst, mehkih travnatih preprog, mogočnih s senco bogatih gozdov ter trentarske tihote in skromnosti smo imeli v izobilju!
Hvala vsem skupaj in vsakomur posebej za prekrasen planinski dan…
Matej Horvat

Vikend paket v Julijcih!

Vikend paket v Julijcih!
Zadnjica (650 m) – Zadnjiški Ozebnik (2084 m) – Zasavska koča na Prehodavcih (2071 m) – Kanjavec (2569 m) – Koča na Doliču (2151 m) – Zadnjica (650 m)
Tokrat nas je na dvodnevno dogodivščino po Julijcih povabil vodnik Matej Horvat. Bilo nas je 10 in v soboto 20.07.2019 smo se ob 5. uri zjutraj odpravili s kombijem iz Slovenske Bistrice.
Naše izhodišče je bilo v dolini Zadnjice. Z hojo smo začeli na kolovozni cesti, nadaljevali pa po mulatjeri proti sedlu Čez dol. Pot je bila na začetku lahka, dokaj položna. Višje pod sedlom, so se začeli odpirati čudoviti razgledi proti Velikemu Špičju in Kanjavcu. Nadaljevali smo po lovski poti, kjer je nekaj možicev, ki dobro nakažejo pravo smer. Prečili smo nekaj manjših snežišč, ki pa so bila odlična osvežitev na vroč poletni dan. Ker pot ni markirana, smo bili na vrhu edina ekipa. Ob lepem vremenu, smo bili nagrajeni z čudovitimi razgledi proti Kriškim podom, Triglavu, vidi se Bavški Grintavec, Jalovec, Mangart, Mojstrovke, Prisojnik, Razor, Pihavec, itd. Res je super, ko imaš na poti planinskega vodnika, ki pozna vse okoliške vrhove in ga je res veselje poslušati. Po sestopu na sedlo Čez dol, smo se povzpeli na Prehodavce do Zasavske koče. Prispeli smo pozno popoldne, si privoščili toplo večerjo in si pred spanjem še z veseljem ogledali prelepo Rjavo jezero, ki je drugo po vrsti in najvišje od vseh Triglavskih jezer. Čeprav čez dan nismo imeli občutka, da je v gorah veliko pohodnikov, se nas je na koči nabralo kar veliko število, kakih 100. Zadovoljni, da imamo streho nad glavo, smo noč prespali v jedilnici, na zasilnih ležiščih. Nepozabna dogodivščina in prav je tako.
Naslednji dan smo se zbudili v prekrasno jutro. Naš nedeljski cilj je bil vrh Kanjavec. Ob sedmi uri smo krenili na pot proti Hribaricam in že po nekaj minutah hoje občudovali tretje po vrsti od sedmerih jezer – Zeleno jezero. Spremljali so nas razgledi na Vršac, na del Doline Triglavskih jezer, na Veliko in Malo Zelnarico, na Malo in Veliko Špičje in še bi lahko naštevala, če bi si zapomnila, kaj vse nam je Matej pokazal. Vzpenjali smo se po neverjetno lepih skalnatih poteh z občutki, kot da smo na drugem planetu. “Lunarne razmere”, smo rekli. Ko smo prispeli na vrh, pa se nam je na dlani pokazal še Triglav. Zaslužena malica in sledil je sestop do Koče na Doliču. Tam pa daljši postanek in klepet ob mrzli pijači. Na izhodišče smo se vračali po mulatjeri. Po toliko prehojenih korakih, se nam je že zdelo, da poti ne bo konca. Ujel nas je dež in zadnjo uro do cilja, nam je osvežitev prijala. Srečno smo prispeli do izhodišča in se v večernih urah vrnili domov v Slovensko Bistrico.
Preživeli smo dva čudovita dneva, doživeli fenomenalne razglede, občudovali prekrasno planinsko cvetje in navezali nova prijateljstva. Bravo Matej, super začrtana pot, pokazal pa si nam še veliko več. Svojo ljubezen in spoštovanje do gora, sklanih sten in cvetočih planin.
Planinski pozdrav, Barbara Frešer

Špik Hude police / Cima di terrarossa – 2420 m

Vodnik Branko Pučnik je bistriške planince povabil na italijansko goro, na pot za planinske sladokusce in “nabralo” se nas je za poln mini bus. V soboto 29.06.2019, smo se ob 5. uri zjutraj odpeljali mimo Kranjske gore, Rateč, Trbiža, Rabeljskega jezera, čez prelaz Sella Nevea, do planine Pecol, kjer je bilo naše izhodišče.
 
Pot je označena za lahko – nemarkirano, ponuja pa prečudovite razglede. Že ko smo na parkirišču izstopili, se nam je odprla fantastična kulisa prelepih planin, obsijanih z jutranjim soncem. Naš začetek je bil nekje na nadmorski višini 1500 m, čakalo nas je torej 3 ure hoda in 920 višinskih metrov. Na začetku je bila pot betonirana, po nekaj minutah hoje pa smo prišli na “zelene “stezice. Občudovali smo pisano gorsko cvetje, ki ga je bilo tokrat res veliko. Poslušali smo žvižganje svizcev in jih nekaj tudi videli. Občudovali smo jih lahko le od daleč, saj so precej “sramežljive” narave. Kljub temu, da poti niso markirane so dobro uhojene. Ves čas smo se vzpenjali po stari italijanski mulatjeri. Iz “zelenega pasu” smo se dvignili na bolj kamnito pot, v domovanje kozorogov. Pot smo nadaljevali zelo počasi, saj so nam kozorogi dobesedno pozirali vso pot do vrha. In razgledi… Na levi strani smo imeli krasne poglede na Montaž, na desni Viš, na drugi strani planine pa se je bohotilo celotno Kaninsko pogorje. Kot nalašč za ideje, kam na naslednje nove pohode. Na vrhu nismo pozabili na skupinsko fotografijo, privoščili smo si malico z razgledom in si tako napolnili baterije. V dolino smo se vračali v družbi kozorogov, navdušeni in nasmejani. Že smo se ponovno znašli v “gorskih vrtovih”, narava nam je znova potrdila, da pri ustvarjanju nima konkurence. Krajši postanek smo naredili še pol ure pred ciljem, na koči Rifugio di Brazza (1660 m). Ne zgodi se vsak dan, da te na izhodišču pričaka nasmejan planinec s harmoniko in mi smo imeli srečo. Roman nam je “zašpilal”, mi pa smo se preoblekli, se preobuli in si veselo zapeli. Ko smo se uzrli na prehojeno pot, smo si obljubili, da bo planina Pecol še kdaj naše izhodišče, za nove podvige.
 
Super druščina bistriških planincev, vesele slovenske pesmi, smešni vici, sramežjivi svizci, čudoviti kozorogi, prelepo gorsko cvetje, lepo sončno vreme in najboljši vodnik. Branko, držal si obljubo, bilo je “sladko”.
 
Planinski pozdrav,
Barbara Frešer

SLAVNIK (1028m) – SOCERB (437m) – HRASTOVLJE

Izlet: SLAVNIK (1028m) – SOCERB (437m) – HRASTOVLJE
34 udeležencev   Nedelja; 26. 5. 2019
Kot vodja izleta se iskreno zahvaljujem vsem udeležencem, ki so pripomogli s svojo množično prisotnostjo, da je izlet res odlično uspel.
Uživali smo v prekrasnem primorskem okolju. V vonju soli, pogledih na morje ter med cvetočimi poljanami narcis in potonik, smo se imeli zares lepo.
Hvala vsem skupaj in vsakomur posebej!                                                    
Matej Horvat

MAČE (600m) – ZAVETIŠČE V HUDIČEVEM BORŠTU (1328 m) PLANINSKI DOM NA KALIŠČU (1534 M)

MAČE (600m) – ZAVETIŠČE V HUDIČEVEM BORŠTU (1328 m)

PLANINSKI DOM NA KALIŠČU (1534 M)

V soboto 18.05.2019, smo se zbrali ob 6.uri zjutraj. Tokrat je bilo jutro še posebej veselo, saj smo naši planinki Franji zaželeli vse lepo za njen praznik. Veseli, da se bomo skupaj spet potepali, smo se odpravili na pot.

Naše izhodišče je bilo v vasi Mače. Najprej smo se odpravili po poti do Zavetišča v Hudičevem borštu. Pot nas je usmerila na kolovoz, ki se višje strmeje vzpne, pri smernih tablah pa smo pot nadaljevali v gozd. Višje, ko se gozd razredči je pot po travnatih pobočjih zelo razgledna a tokrat nas letošnje muhasto vreme ni ubogalo. Megla nas je spremljala večino dneva. Planinska koča Zavetišče v Hudičevem borštu je bila topla in do sitega smo se najedli. Cilj vodnika Branka Pučnika sta bila Cjanovca in Srednji vrh. Količina snega in vreme sta spremenila načrte in Branko nas je vodil po kopni poti do Doma na Kališču. Planinski dom na Kališču se nahaja na grebenu južno od Bašeljskega vrha. Po dveh urah hoje, smo se “štemplali” in naročili kavo. Pa nas je presenetila “megla z razgledom”. Za nekaj minut se nam je odkril Storžič. Nasmejani smo se vračali in pot nas je zanesla še na Planino Kališče (1450 m). O tam pa smo delno po gozdni, delno po kolovozni poti do izhodišča potrebovali še dve uri in pol.

Lepa tura in še boljša družba… osem nas je bilo!

Planinski pozdrav, Barbara Frešer

PLANINSKI TABOR NA OTOKU HVAR

PLANINSKI TABOR NA OTOKU HVAR

 

Kot že nekaj zadnjih let smo se v skupini Fosilov iz PD SLOVENSKA BISTRICA odločili, da gremo tudi letos na planinsko potepanje na enega od jadranskih otokov. Izbrali smo sunčani Hvar.

13.maja se nas je 18 udeležencev v dveh kombijih odpeljalo v deževno jutro na 700 km. dolgo pot. Celo pot nas je neusmiljeno pral dež, a ko smo prispeli pred naš hotel v Starem gradu je posijalo sonce.

Naslednji dan je bil naš cilj najvišji vrh otoka, Sv. Nikola 628 m. To je tretji najvišji vrh jadranskih otokov. Odločili smo se za najbolj strmo, a najlepšo, in najbolj razgledno pot.

Po ozki ovinkasti cesti, skozi enosmerni večstoletni predor smo se zapeljali v kraj  Sveta Nedjelja, ki leži čisto ob morju na drugi strani otoka. Od tu, od točke nula se vzpenja kamnita, lepo markirana pot.

Najprej poteka ob vinogradih, kasneje preide med ruševje. Vzpenja se mimo ogromne votline, kjer so še vidni ostanki zapuščenega samostana. Nad nami se dviga plezalna stena z  zajlami in visečim mostom visoko nad nami. Globoko vdihavamo sveži in aromatičen zrak prepojen z vonjavami neštetih rož, ki se bahavo razkazujejo med kamenjem. Da, kamenje, kupi nanošenega kamenja in stotine metrov suhozidin, vse to je delo človeških rok, ki so tisočletja čistili male zaplate rodovitne zemlje za svoje preživetje. Dokazano je, da je bil otok naseljen že 4.000 let pred n.š. Ko dosežemo greben nas pričaka burja in pogled na ogromno planoto, ki se razprostira na drugi položnejši strani hriba. Ne damo se burji, vsi osvojimo vrh, in se stisnemo v zavetje male kapelice. Od tu pa razgledi, da ti zastaja dih.

Neskončno morje in sosednji otoki in kopno v daljavi. Med tem pa redke, kot galebi bele ladje, ki križarijo izven sezone. Sestopamo po drugi, bolj položni poti, mimo še ohranjenih kamnitih pastirskih hišk.

Tretji dan smo se podali v mesto Hvar. Ogledali smo si največje znamenitosti v mestu in se povzpeli na trdnavo Španjola in še na utrdbo Napoleon.

Četrti dan pa zopet na vrhove. Najprej na pogorje Grablje z najvišjim vrhom 511 m. Krožno vračanje po zapuščeni pastirski stezi med grmovjem rožmarina.

Šli smo pogledat v mesto Vrboska ( male Benetke) s čudovitimi mostički čez ozek kanal.

Zadnji vrh Motokit 334 m. so osvojili samo najbolj trdoživi. Drugi smo se medtem sprehajali po vasi Malo Grabje, katera je od leta 1965 popolnoma  izseljena. Stisne te v duši,ko prečitaš na tabli, da je bilo tu 30 hiš, cerkev, šola in dosti mlinov za olje.

Peti dan vračanje po stari cesti, ker se ustavimo še v Kninu. Ogledamo si slap Krkič, ki pada čez 22m. skalo in napaja reko Krko. Gremo si ogledat še kninsko trdnjavo, ki dominira nad Kninom že od 17.stol.

Od tu domov. Čebljamo in obujamo spomine ob varni vožnji naših dveh res požrtvovalnih šoferjih Romanu in Zlatkotu, saj si brez njih mi FOSILI tako organiziranega tabora nebi mogli privoščiti .

 

Štefka Feltrin

Tradicionalni pohod ob občinskem prazniku Občine Slov. Bistrica: Bistriški vintgar – Urh – Ančnikovo gradišče

Tradicionalni pohod ob občinskem prazniku Občine Slov. Bistrica: Bistriški vintgar – Urh – Ančnikovo gradišče

Tokrat nas je na svoj prvi letošnji pohod povabil vodnik Planinskega društva Slovenska Bistrica Branko Pučnik. Zbrali smo se v soboto, dne 09.03.2019 ob 8. uri na parkirišču pri Impolu. Pri vhodu v Bistriški vintgar smo si ogledali opisno tablo in začrtano pot. Ob dobro označeni poti smo uživali v neokrnjeni naravi in po pol ure hoje smo prispeli do rimskega kamnoloma, kjer smo se na kratko okrepčali in nadaljevali pot po slikoviti pokrajini, ki jo je ustvaril potok Bistrica. Kmalu smo prispeli do oznake za slap Šum, ki pa si ga zaradi podrtih dreves na poti, žal nismo ogledali. Nadaljevali smo mimo porušenih mlinov, nekaj manjših slapov in čez mostičke nekajkrat prečkali Bistrico. Prispeli smo do Maroltove jelke, nekoč najdebelejše jelke v tem delu Evrope. Zaradi starosti in požara, se je žal porušila. Pot smo nadaljevali vse do cerkve Sv. Urha, kjer nas je z bogato malico pričakala prijazna gospa Brigita iz Turističnega društva “Cokla” Tinje. Ob stari lipi smo se družili, okrepčali in nazdravili. Z novo energijo smo se vrnili po poti, mimo Ančnikovega gradišča, nazaj do izhodišča.

Na poti nas je bilo skupaj 35 pohodnikov, še posebej pa smo bili veseli prijateljev iz Planinskega društva Makole. Na svidenje naslednje leto.

Pohod na Javornik :) ali drugače, vse najboljše Ksenja

Pohod na Javornik 🙂 ali drugače, vse najboljše Ksenja

 

Pohod na Javornik 🙂 ali drugače, če je bil naš letošnji Triglav čista desetka, je bil tale Javornik čista štiridesetka :):):)

Čeprav me v teh jesenskih dneh neizmerno vleče med obarvane macesne, sva se s sinom Jernejem vseeno odločila, da se prijaviva na Matejev zadnji letošnji planinski pohod na Javornik nad Črnim Vrhom, nad Idrijo. Odločitev je padla. Izlet je bil primeren za sina, v knjižico Slovenska planinska pot pa bova dobila novo štampiljko, pa še Matejevi izleti so vedno zanimivi in polni informacij.

Tako, udeležba na planinski pohod za soboto 20.10.2018 je bila potrjena, samo vreme je še moralo zdržati. In je.
Presenečenje pa je čakalo, no vsaj mene, že pred telovadnico. Tam sta me namreč za moj “okrogli” rojstni dan čakali moji planinski prijateljici Barbara in Anika s šopkom balonov, ter še ostalih 19 planinskih prijateljev.
Da pa presenečenjem še ni bilo konca, je razvidno iz slik 🙂 .
P.S. presenečenja so si sledila skozi cel dan 🙂 🙂 🙂

Po jutranji megli in precej hladnem vetru na vrhu, ki žal nista nudila razgledov, smo vseeno preživeli čudovit dan v lepem okolju in v prijetni družbi, Matej pa je organiziral, da si nismo ogledali samo lepot tistih krajev, ampak tudi zasebni vojaški muzej.

*** Ksenija

24.09.2018 STEGOVNIK (1692 m) – “JURČKIJADA”

Na svoj zadnji letošnji pohod, nas je tokrat povabil vodnik Branko Pučnik. Pohod je bil po koledarju planiran v soboto, dne 22.09.2018, vendar ga je Branko zaradi napovedanega slabega vremena prestavil na nedeljo 23.09.2018. Zbralo se nas je 15 in zjutraj ob 06.30. uri, smo se iz Slovenske Bistrice z mini busom odpeljali v smer Jezerskega, do izhodišča Dol (850 m).

Pot nas je najprej vodila po gozdni cesti in nas pripeljala do večje jase, na robu katere se nahaja počitniška hišica. Branko se je odločil za krožno pot, saj je mnenja, da je vedno bolj zanimiva, kot pa po tista ista gor in dol… Nekaj časa smo hodili po nemarkirani poti, strmo navzgor. Kljub temu, da je bilo vreme sivo, in megleno je bilo naše razpoloženje odlično. Prepoteni od strme poti, smo kmalu prispeli do večjega balvana, ki se je dvigal desno nad nami. Pri balvanu smo se priključili na markirano pot in kmalu dosegli v meglice ujet gozd, ki je na pogled izgledal, kot iz pravljice. Kasneje se je izkazalo, da je mogoče res čaroben…  
Po dveh urah hoje, je naš pohod popestrilo naravno okno, ki je izjemno fascinantno, saj ima 5 “oči”. Nekateri celo menijo, da je to najlepše okno v Sloveniji. S pomočjo jeklenice smo priplezali do okna, nato pa se nam je v levo odprl prehod še proti drugemu oknu, do katerega smo se spustili po krajši lestvi, od tam pa nadaljevali še desno skozi najmanjše okno. Po 40. minutah hoje, smo se dvignili do glavnega grebena, na predvrh Stegovnika. Pot čez zelo razgleden greben je bila tokrat zavita v gosto meglo, tako da okoliških hribov nismo videli. Greben je raztegnjen in rahlo izpostavljen in kar nekaj minut smo potrebovali, da smo prikorakali na vrh 1692 m visokega Stegovnika. Na vrhu smo si privoščili malico in sproščen klepet. Siti in spočiti smo se že v mislih veselili spusta v gozd, ki nam je že na poti gor, mamljivo dišal po gobah. Pot navzdol je bila spolzka zaradi vlage, ki jo je prinesla megla. S previdnimi koraki smo hitro prišli do »vmesnega cilja«. Res je, da na vrhu, zaradi megle nismo bili deležni razgledov, smo jih bili pa tokrat deležni v gozdu. Zelo lep je bil pogled na zdrave rjave gozdne zaklade, ki so kar klicali, da jih utrgamo. In smo nabirali in nabirali in nabirali in nabrali. Zadovoljstvo je bilo veliko, dvojno, trojno… Mogoče bi ga lahko izmerili kar v kilogramih. Premagali smo 842 m višinske razlike, na izhodišče pa smo se vrnili okrog 16. ure. V dobrih 6. urah hoje, smo v odlični družbi in prelepi poti uživali vsi. Hvala Branko, za nami je prekrasna jurčkijada na Stegovniku. Še se vrnemo…po razglede!

Planinski pozdrav,

Barbara Frešer

09. in 10.09.2018 – TRIGLAV (2864 m) – ČISTA DESETKA

Odločili smo se, da osvojimo Triglav. Zbralo se nas je 10. Vodnik Roman Selinšek nas je ob 4. uri zjutraj z kombijem odpeljal iz Slovenske Bistrice do izhodišča. Ob 6.30. uri, smo se oprtani s težkimi nahrbtniki podali od Aljaževega doma v Vratih po Tominškovi poti do Kredarice. Pot nas je najprej vodila v gozd, po uri in pol hoje, pa smo prispeli do začetka plezalnega dela poti. Nadeli smo čelade in varovalno opremo. Pogumno smo se podali v skalovje. Ker nam je vremenska napoved obljubljala dva dni sonca, se nam ni mudilo. Po dobrih štirih urah, je strmina popustila. Uživali smo v razgledih in po dobri uri hoje dosegli Triglavski dom na Kredarici. Po krajšem počitku, smo se motivirani in nasmejani podali na vrh Malega Triglava, preko izpostavljenega, a odlično varovanega grebena, na vrh. Triglav nas je tokrat sprejel brez Aljaževega stolpa. Veselje zato ni bilo nič manjše. Iskreno smo se objeli, si čestitali in razvili slovensko zastavo. Po desetih urah hoje, smo bili še polni energije. V naši ekipi sta bili dve “krščenki” in izurjen vodnik Roman je z veseljem vsaki naložil nekaj “krepkih” po tazadnji. Sledil je spust do koče na Kredarici, kjer smo rezervirali prenočišče. Prijeten večer ob harmoniki, plesu in smehu je lepo zaokrožil čudovit dan. Zjutraj nas je razveselil barvit sončni vzhod. Ob 8. uri, smo se iz Kredarice, čez Rž spustili do Staničeve koče. Privoščili smo si kavo in sledil je sestop čez Prag v Vrata. Plezalni deli so zelo dobro zavarovani in pot je potekala hitro. Ko smo prispeli do lažjega dela, smo na široki poti hitro izgubljali višino. Sledil je še zadnji zavarovani del poti in prelepo presenečenje….Pogled na poskočno družino kozorogov. Prečkali smo še Triglavsko Bistrico in po petih urah hoje odkorakali do Aljaževega doma v Vratih.
Če povzamem občutke ob koncu pohoda: čudovita pokrajina, prekrasni razgledi, prijazni ljudje, super plezarija, veliko smeha in fenomenalen vodnik. Hvala Roman, bili smo “čista desetka”!