Novice

OB  ZAKLJUČKU  LETA  VABIMO NA  DRUŠTVENI  IZLET

PO  STEZAH  GRANIČARJEV  » HRVATINI – DEBELI RTIČ

 

       V soboto, 13.11.2021. ob  6  uri  izpred  telovadnice.

 

Spoznavali  bomo  zanimivosti  Miljskega  polotoka. Od  trase

želez. proge  Porečanka, se bomo povzpeli  na najvišjo  točko 

242  m. visoki  Kaštelir, kjer je  arheološki  park. Nato  se bomo  spustili  po  dolini  potoka  Fugnan  z  bogato  kamnito  dediščino  in  ostanki  graničarjev, obmejnih  stražnikov, do  kavern   Jadranskega  zidu  iz  druge  svet. vojne in  mimo  ostankov  romarskega  hostla.  Šli  bomo  skozi  botanični  vrt  in  pogozdeni  Jurjev  hrib ( delo Josefa  Reslla)  in dosegli  obrežne  pečine  pri  bolnici  Valdoltra.

Pot  bo  razgledna, položna  z nekaj  vzponi  in  spusti in bo z strokovno  razlago  trajala  cca.  4  ure.

Na  poti  nas bo  spremljal  lokalni  vodnik  jamar  in  geolog.

 

Za na pot hrana  in  pijača  iz  nahrbtnika, po  zaključku  organiziran  topli  obrok

Priporočamo  dobre  čevlje  in  palice, kdor jih  uporablja.

 

OBVEZEN  OSEBNI  DOKUMENT,  ZA VSTOP  V  AVTOBUS

PCT  IN  ZAŠČITNE  MASKE.

Stroški  prevoza  in  lokalnega  vodnika  20,00  eur.

Prijave  do  srede  10.11.2021.  na št.  GSM

Roman  Selinšek  vodnik    041 353 135

Breda  Jurič  preds. PD       031 387 947

Štrfka  Feltrin                      041 326 999

 

 

UPAJMO, DA  NAM BO  USPELO !!!

KOŠUTICA (1968 m)

 

V soboto dne, 18.09.2021 smo se ob 6. uri zbrali pred staro telovadnico. Bilo nas je 12. S tremi osebnimi avtomobili smo se podali do izhodišča, mejni prehod Ljubelj.

Čeprav je v začetku tedna vremenska napoved nakazovala dež, se je proti koncu tedna napovedovalo, da pa mogoče ne bo tako. In kot vedno, vodnik Branko Pučnik je izbral pravi dan. Na izhodišču smo se veselili lepega vremena in se podali v breg, v staro graničarsko pot, proti planini Korošica. Vse do prihoda na planino, je pot večinoma potekala po gozdu. Ker so ravno tisto soboto pastirji gnali živino v dolino, smo na planino prispeli ravno v trenutku, ko je bila prava »akcija«. Krave so mukale, osli so rikali in konji rezgetali. Neverjetno kakšen prizor in »glasba« za ušesa. Na planini smo posedeli pol ure in popili kavo ali čaj.

Pet planinskih prijateljev se je odločilo, da osvojijo tudi sosednji vrh sobotnega cilja. Veliki vrh se strmo dviga nasproti Košutice in je s svojimi 2088 m mogočen dvatisočak. Niso si privoščili kave in se kar takoj podali proti sedlu in zastavljenemu vrhu. Med osvajalci dveh vrhov je bil zastavljen cilj. Skupaj so pospremili junaka, ki si je na Velikem vrhu v zeleno knjižico odtisnil zadnji žig in tako osvojil oz. prehodil celotno slovensko planinsko pot. Čestitke, Rajko Javornik.

Ostali smo od planine Korošica nadaljevali proti Hajneževemu sedlu, nato pa naprej proti vrhu. Tisti, ki smo pričakovali precej travnato pot smo bili kar presenečeni. Opazovali smo gamse, ki so nam v daljavi polepšali dan in zadnje Planike, ki so se nastavljale jesenskemu soncu. Pot se je od sedla nadaljevala  med ruševjem, nato pa smo navdušeni vstopili v skalo. Potrebno je bilo tudi poplezati, jeklenice in klini pa so nam na določenih odsekih zelo prav prišli. Hodili smo po grebenu in ozkih grebenskih odsekov ni manjkalo. Nekaterim so se tukaj zašibila tudi kolena… Vse smo premagali s nasmehom in po štirih urah hoje dosegli vrh. Košutica ali Ljubeljska baba je bila osvojena.  Z vrha se nam je odprl lep pogled po osrednjem delu Karavank, na del grebna Košute, Veliki vrh in Begunjščico.

Vetra ni bilo zato smo na vrhu lenobno počakali na pohodnike, ki so osvajali še sosednji Veliki vrh. Privoščili smo si malico, ki smo jo z veseljem delili s planinskimi kavkami. Ko smo se ponovno združili so deževale čestitke iz vseh strani. Nam za osvojen vrh Košutice, njim pa za Veliki vrh, Košutico in osvojeno planinsko pot našega Rajka.

Ker je vodnik Branko »specialist« za krožne poti, smo sestopili proti zahodu, po grebenu, na položno mejno sleme, od tam pa naprej po pašnikih, do stare koče na Ljubelju. Sledil je obvezen počitek in »runda« za zdravje.

Spust po kolovozni cesti do avta je bil za nas samo še mačji kašelj. Na poti domov smo na radiu napeto spremljali tekmo naših odbojkarjev in pohiteli v Slovensko Bistrico. Hitro smo zavili v najbljižjo gostilno in zunaj na vrtu spremljali tekmo do konca. Naš lep dan smo tako začinili še z zmago odbojkarjev in veselju tistega dne ni bilo konca.

Lepo je ko si v družbi planincev in športa nasploh. Se že veselim naslednjih izletov v naše prečudovite hribe.

Planinski pozdrav,

Barbara Frešer

 

V soboto, 10.07.2021 smo se ob 6. uri zjutraj z avtomobili odpravili iz Slovenske Bistrice. Člani planinskega društva, smo se v družbi vodnika Branka Pučnika odpeljali skozi Luče ob Savinji, do Planine Ravne, ki je bila naše izhodišče. Vodnik Branko vedno poišče super lepe krožne poti in taka nas je čakala tudi tokrat.

Nekaj metrov hoda višje od izhodišča, smo prispeli že na prvo razpotje. Ena pot vodi proti vrhu Smrekovca, mi pa smo nadaljevali po dokaj položni poti, v smeri stare Lučke koče. Prečili smo nekaj manjših snežišč, ki pa so bila normalno prehodna. Ob snežiščih nas je pozdravljal teloh in sredi julija smo se znašli v pomladi. Po še vedno dokaj položni poti, smo nadaljevali proti Zelenim tratam. Od tam pa se je pot precej postavila pokonci. Pot je potekala v smeri Velikega vrha in Moličke planine in kmalu smo se znašli na razpotju. Dva planinca, oba Ivana, sta se odločila povzpeti levo, na Veliki vrh (2110 m), ostali pa smo nadaljevali desno do Sedelca (1840 m). Do Sedelca je bila pot markirana, od tukaj naprej pa nas je Branko vodil po brezpotjih. Nadaljevali smo naravnost in se nekaj metrov kasneje spustili desno, do Jamarskega bivaka na Dleskovški planoti. Pot je odprta, razgledna in lepa. Trate polne planinskih rož, med rožami pa skale. Kot bi prišli kam na Kras. Fantastično. Spust med rožami, skalami in ruševjem po brezpotju ima svoj čar. Veseli, da je vodnik to pot že prej do potankosti naštudiral in prehodil, smo osvojili Jamarski bivak. Bivak je čudovit, na super lokaciji. Ob njem je med ruševjem urejen kotiček, kjer so v krogu postavljene klopce na sredini pa kurišče. Kot nalašč za malico. Medtem ko smo ob hrani klepetali, sta nas ujela tudi že oba osvajalca Velikega Vrha. Skoraj žal nam je bilo, da ne bomo prespali, tako lep kotiček smo našli. Siti in spočiti smo nadaljevali na 2029 metrov visoko Moličko peč. Če je bilo do tukaj še nekaj oblakov, se je ob prihodu na vrh zjasnilo. Ni pomagala višina, sonce je žgalo mi pa smo se ozrli naokrog. Bližnji Veliki Vrh, Velika Zelenica in Križevnik so bili kot na dlani. Razgledi na zelena pobočja Dleskovške planote, strma pobočja Krofičke, na drugi strani na Robanov kot in visoko Ojstrico, so bili dih jemajoči. Lepo smo videli Raduho, Olševo, Peco in ostale karavanške hribe. Za to smo prišli. Navdušeni smo zapustili vrh in se po brezpotju spustili preko Poljskih devic (1879 m) proti Križevniku. Trije planinci še nismo imeli dovolj vrhov, zato smo razglede lovili še na vrhu Križevnika (1909 m), ostali pa so po brezpotju nadaljevali proti Planini Polšak, kjer so se do prihoda treh osvajalcev Križevnika martinčkali na soncu. Skupaj smo potem nadaljevali do izhodišča Planine Ravne, kjer sta nam prijazna pastirja postregla s kavico in osvežilno pijačo. Še dolgo smo posedali, klepetali in obujali spomine na vse bližnje vrhove, ki smo jih skupaj že prehodili.

Pod Brankotovim vodstvom nas je bilo 7, skupaj torej osem planincev. Veseli, da nam je ponovno pokazal lepo krožno planinsko pot, na brezpotjih neokrnjene narave. Osem ur hoje je hitro minilo in že je bil čas, da se vrnemo proti domu. Še bomo šli, saj ima vodnik Branko Pučnik sigurno še nekaj asov v rokavu. Se že veselimo.

Planinski pozdrav,

Barbara Frešer

 

V soboto 27.06.2021, smo se pod vodstvom vodnika PD Slovenska Bistrica Mateja Horvata odpravili na 1796 m visok Veliki Snežnik, najvišji vrh južne Slovenije. Pravijo mu tudi notranjski gologlavec.

Na avtobusu smo zapolnili 29 sedežev in ob 6. uri zjutraj smo se odpeljali iz Slovenske Bistrice. Mimo Postojne, skozi Pivko in Ilirsko Bistrico, do planinskega doma na Sviščakih, kjer je bilo naše izhodišče. Čakalo nas je dobri dve uri hoje in 554 višinskih metrov.

Odpravili smo se po markirani poti, najprej skozi gozd, kjer je bila hoja v senci dreves zelo prijetna tempo hoje pa je vodnik Matej odlično prilagodil celotni skupini.  Kmalu smo prišli iz gozda in pred nami se je odprla najprej kolovozna pot, po kateri smo nadaljevali še 20 minut.  Strma pot navzgor skozi ruševje nas je čakala malo višje. Najprej smo vstopili v raj, v Botanični rezervat PD Ilirska Bistrica. Rože kot bi jih naslikal. Vseh barv in velikosti. Čudovito. Pred vstopom v strmino smo imeli manjši postanek in veliko srečo, saj smo srečali domačina, planinca zgodovinarja, ki si je z veseljem vzel čas za nas. V dobrih desetih minutah nam je slikovito opisal zgodovino kraja in zanimivosti Velikega Snežnika. Hvaležni za njegove besede in prijaznost smo zagrizli v hrib. Navdušeni nad pisanimi rožami in pokrajino smo se počasi a vztrajno vzpenjali. Pred nami se je v daljavi na grebenu že videla koča Draga Karolina na Velikem Snežniku. Z vsakim korakom je bila bližje in po dobrih dveh urah smo prispeli na vrh, ki je bil ves posut z mladimi Planikami. Zaradi edinstvene lege, ki jo Veliki Snežnik gotovo ima, se na vrhu ponujajo razgledi na najvišje vrhove Julijskih Alp, Karavank in Kamniško Savinjskih Alp. Proti jugu pa na Učko, Risnjak in Kvarnerski zaliv. Veseli, da vidimo vse do morja, smo si privoščili daljši postanek za malico. Sestopili smo po poti skozi ruševje in preko manjšega sedla na Mali Snežnik (1694 m). Grebenska hoja navzdol skozi ruševje je bila naporna, saj so bile temparature med ruševjem visoke, vlažnost pa neverjetna. Kljub naporom smo ostali vedri in zadovoljni, saj nas je fantastično lepa pot na Veliki Snežnik vse prijetno presenetila.

Po dveh urah hoje smo prispeli do izhodišča nas pa veselje še vedno ni minilo. Nasprotno. Ko je Roman zaigral na harmoniko, smo nekateri kljub utrujenim nogam še zaplesali. Kot že velikokrat poprej smo se pod vodstvom Mateja Horvata imeli čudovito. Pesem, zabava in smeh so se nadaljevali še na avtobusu, vso pot do doma. V Slovensko Bistrico smo prispeli v večernih urah in se z vodnikom že dogovorili za naš naslednji izlet, ki bo na Dovški Križ.

Planinski pozdrav,

Barbara Frešer