STATUT DRUŠTVA: STATUT.doc

UPRAVNI ODBOR DRUŠTVA

predsednicaJURIČ BREDA
podpredsednikGREGORIČ BLAŽ
predsednik gradbenega odboraGUBENŠEK SAMO
gospodarKAPUN IVAN
načelnik alpinistične sekcijeJURIČ VLADIMIR
načelnik odseka za pota
KAPUN ZVONKO
načelnica mladinskega odsekaMARJANA VERHOVNIK
načelnik odseka vodnikov
HORVAT MATEJ
član
TOPOLČNIK ALOJZ
član
PUČNIK BRANKO
član
PINTAR BREDA
tajnica
FELTRIN ŠTEFKA

NADZORNI ODBOR

predsednik
IVAN PRISTOVNIK
član
JELKA JAMNIKAR
član
SONJA PIPENBAHER

O DRUŠTVU – 95 LET

Leopoldina Lorenci

KRONOLOŠKI ZGODOVINSKI PREGLED  1922-1975

Podružnica SPD Slovenska Bistrica

 

Tudi v Slovenski Bistrici so začutili potrebo, da ustanovijo podružnico Slovenskega planinskega društva (SPD). 24. 6. 1922 so se zbrali najbolj navdušeni tukajšnji planinci in ustanovili planinsko društvo. Takoj ob začetku je društvo štelo 62 članov, načelnik je bil Štefan Vodušek.

V letu 1929 je dozorela misel, da zgradijo kočo pri Treh Kraljih. V letih od 1930 do 1934 je bila gradnja končana. Mnogo zaslug pri gradnji je imel Jože Tomažič – šolski upravitelj na tinjski šoli, saj je vsak dan po pouku odhajal k Trem Kraljem in nadzoroval delo.

Zorela je tudi misel na planinarjenje. Pod vodstvom mladega učitelja Vlada Gala so se leta 1932 bistriški planinci podali na Triglav.

V letu 1933 je prevzel načelništvo društva dr. Simon Jagodič. V tem letu se je število članov dvignilo na 100.

Prvi planinski dom pri Treh Kraljih so odprli septembra leta 1934. Leta 1936 so dokupili

okoli 15 oralov zemlje.

V letu 1937 so postavili razgledni stolp na Velikem vrhu, visok 18 metrov. Zgradili so gospodarsko poslopje z lesom iz lastnega gozda. 5. septembra 1937 so odprli novo planinsko pot skozi Pohorski vintgar.

V letih 1940 – 41 je delo društva prenehalo.

Takoj po okupaciji so Nemci zaplenili našemu planinskemu društvu vse imetje in arhiv. S sodnim sklepom so prepisali imetje na podružnico Alpenvereina. V koči pri Treh Kraljih je ostal še nadalje v službi oskrbnik Anton Štuhec, zaveden Slovenec.

Že ob koncu leta 1942 je bil poslan v Mauthausen, kjer je kmalu umrl.

3. aprila 1944 so partizani planinsko kočo pri Treh Kraljih požgali.

_________________________________________________________

Takoj po drugi svetovni vojni so bistriški planinci obnovili svoje društvo. 14. Februarja 1946 je bil občni zbor planincev. Vodil ga je dr. Simon Jagodič in v poročilu ugotovil, da je bil dom pri Treh Kraljih požgan, ostala sta pašnik z gospodarskim poslopjem in gozd. Izvolili so nov odbor, v katerem je bil načelnik Jože Šimenc, tajnik pa Jože Rupnik. Društvo je štelo 162 članov.

V letu 1947 so začeli obnavljati kočo v prostorih gospodarskega poslopja. Nekdanji razpadli hlev je dobil solidno streho. V pritličju so uredili kuhinjo in dokaj prostorno jedilnico. V prvem nadstropju so bila ležišča. Zasluga gre predvsem požrtvovalnim odbornikom in članom društva, saj je bilo do 15. avgusta 1948, ko je bilo odprto zasilno zavetišče, opravljenih 1939 prostovoljnih ur. Sodelovalo je 207

oseb. Zavetišče je dobilo ime Štuhčeva koča.

13.februarja 1949 je zastopnik PD Slovenska Bistrica na sestanku pohorskih PD v Mariboru poročal, da so postavili barako na pogorišču stare koče, da se ohrani poročal, da so postavili barako na pogorišču stare koče, da se ohrani klet. Izdelali so tudi ledenico.

Opravljenih je bilo 2890 udarniških ur.

Leta 1950 je društvo ustanovilo alpinistični odsek (AO), število članov društva se je dvignilo na 772. Začeli so graditi nov dom. Postavili so lastno žago ter izdelali škarpo in teraso pred staro kočo. Zelo deloven je bil to leto gospodarski odsek.

 

V letu 1951 je bil zelo agilen AO. Gospodarsko stanje društva se je izboljšalo, ker so imeli z lastno žago stalen vir dohodkov. Gospodar je bil Stane Utenkar. Razmišljali so celo o gradnji vikend hišic ob Črnem jezeru.

V letu 1952 je društvo zadela težka nesreča, ko je v stenah Špika izgubilo življenje 5 članov AO.

Ob obletnici tragedije v Špiku je bila 2. maja 1953 odkrita spominska plošča v bližini nesreče. Tudi na pokopališču v Slovenski Bistrici so postavili ponesrečencem lep spomenik

 

Težišče dela je predvsem veljalo gradnji novega doma, v katero so investirali 6 mio din. Člani so opravili 650 udarniških ur.

30-letnico društva so proslavili s planinskim taborom pri Treh Kraljih dne 22. Julija 1954. Bilo je več predavanj za planince.

Društvo je vidno napredovalo v leto 1955. Članstvo je naraslo za 209 članov. Število šolskih otrok v PD je naraslo na 170. Tu gre vsa zahvala ravnatelju šole na Spodnji Polskavi Milutinu Arku. V novo gradnjo je bilo investiranih 2.667.116 din, od tega zneska je prispeval MLO Slov. Bistrica 200.000 din, tovarna Impol pa streho v vrednosti 573.000 din. Ostali del je bil pokrit iz posojila PZS. Skupna vrednost nove stavbe je znašala 9.681.283 din. Društvo je organiziralo taborjenje za 60 otrok.

V letu 1956 je bil ustanovljen pionirski odsek bratov Uršič, ki je štel 150 članov. Zanje so planinci zgradili kočico Kekec, ki še danes stoji. Pri tem delu je bilo opravljenih 812 prostovoljnih ur.

 

Tudi v letu 1957 je društvo prirejalo izlete, proslave in taborjenja. Po zaslugi propagandistke Jožice Utenkar se je število članov ponovno dvignilo. Večjo materialno pomoč sta tudi to leto dala

društvu tovarna IMPOL (2. mio) in tovarna Podhraški. Za novega predsednika društva je bil izvoljen Vinko Pristovšek.

 

V letu 1958 je društvo štelo 760 članov. Bilo  je dvoje taborjenj, katerih se je udeležilo 90 mladincev in pionirjev. Promet v postojanki je dosegel 1.255.400 din. Pomoč Impola je znašala 400.000 din, Uršičeva mama pa je poklonila 50.000 din. V novo kočo je bilo do tedaj investiranih preko 12 mio din.

 

Leto 1959 kočico Kekec izročijo v upravo mladincem.

Odkrit je bil spomenik Antonu Štuhcu. Na občnem zboru so se zahvalili za materialno pomoč tovarni Steklenih izdelkov in tovarni IMPOL. Opravljenih je bilo 500 prostovoljnih ur dela. Za predsednika društva je bil ponovno izvoljen Vinko Pristovšek.

 

Leta 1961 je PD izvedlo Titovo štafeto preko Pohorja. Organizirano je bilo taborjenje pionirjev. Sodelovali so pri otvoritvi Partizanske bolnice Jesen.

Leto 1962 zaradi dolge zime je bil dom 8 mesecev nedostopen. V tem letu ni bilo nobenih dotacij. Tako je bilo poslovanje zaključeno z izgubo 148.043 din. Za Milanovičev pokal je nastopila ekipa, v kateri so bili Tomaž Vidic, Janez Bradan, Tine Modic in Danilo Utenkar. Kot republiški prvaki so dobili za spomin prehodni pokal in nahrbtnike.

 

V letih 1963 in 1964 je društvo zaradi kredita bredlo v vse hujše težave.

V času od ustanovitve do leta 1965 je imelo društvo naslednje predsednike: dr. Štefan Vodušek, dr. Simon Jagodič, Jože Šimenc, Franc Kac, Jože Osredkar, Ivo Černe, Vinko Pristovšek.

 

Obdobje krize in ponovna utrditev društva (1965 – 1972)

 

V leta plodnega dela, ki so značilna za podružnico PD v Slov. Bistrici pred drugo svetovno vojno in po njej, se je zarezala tudi odločilna kriza. Društvo se je znašlo pred skoraj nerešljivimi težavami. Dohodki društva so bili preskromni, da bi lahkoodplačevali kredit ter dokončali in vzdrževali stavbo. Tako je društvo že nekaj let poslovalo z izgubo. Na občnem zboru 13. maja 1965 je predsednik Pristovšek

društvu svetoval, naj se preimenuje v PD IMPOL, saj bi bila le na ta način mogoča nadaljnja podpora tovarne. Ker se je s predlogom strinjala tudi PZS, je odbor soglasno sprejel sklep, da se društvo preimenuje.

 

Najhujše je bilo premagano, toda težav še ni bilo konec. Ker je usahnila pomoč občine, so bili močno prizadeti AO ter mladinska in pionirska sekcija. Delo je malone zamrlo, tudi število članstva je padlo na minimum.

Novi odbor v sestavi: Rudi Mlekuž, predsednik, Franjo Bradan, tajnik (Bradan je umrl nenadne smrti leta 1967, nasledil ga je Herbert Maček), Olga Tajnik, blagajničarka, Danilo Utenkar – vodja mladinskega odseka – je pričel s prizadevnim delom. Vendar se gmotno stanje v društvu ni izboljšalo. Tovarna Impol in njen sindikat sta v začetku res občutno podpirala društvo in usmerjala tudi delavce na letni dopust k Trem Kraljem. Toda vse to je bilo premalo, društvo ni zmoglo poleg vzdrževanja doma odplačevati še dolgov in posojil za gradnjo doma. Skupščina občine je odtegnila vso podporo, tovarna Impol pa je zaradi gospodarskih težav in zaradi gradnje nove valjarne nehala redno podpirati društvo.

 

Vse te težave so ohromile delo društva. UO in NO sta se morala nenehno ukvarjati samo s tem, kje bi dobila denar, da bi odplačali dolgove, ki so rasli iz leta v leto, kako bi obvarovali dom in druge stavbe pred propadanjem in, končno, kako bi končali vsa dela v domu. To pa se je slabo obrestovalo na drugih področjih društvenega dela. Število članov je zdrknilo na 274. Delo v sekcijah je skoraj povsem

zamrlo. Od 11 članov upravnega in 3 članov nadzornega odbora so aktivno delali le še Rudi Mlekuž – predsednik, Herbert Maček – tajnik, Gvido Smolar – blagajnik, Slavko Kovačič – vodja propagande, Milan Nahtigal – predsednik nadzornega odbora, ter Franc Zorko in Maks Feltrin – člana nadzornega odbora. Ti člani odbora so sklenili, da občnega zbora ne bodo sklicali vse dotlej, dokler ne bodo društvadokončno izvlekli iz težav.

Težave so se kopičile in v začetku leta 1968 je kriza dosegla vrh; društvo se je utapljalo v dolgovih in je stalo pred likvidacijo. Računi so pokazali, da dom posluje z izgubo. Ker najemnika ni bilo mogoče najti, je kazalo, da bo treba postojanko zapreti. Toda kako potem vračati posojilo?

Čeprav je društvo že leta 1966 skušalo doseči, da bi tovarna Impol vzela dom v najem, a ni imelo uspeha, je aprila 1968 upravni odbor ponovno zaprosil tovarno, naj vzame dom v najem. S posredovanjem predsednika UO in NO je Impol prevzel dom pri Treh Kraljih, in sicer za dobo 25 let. S tem pa se je začel za društvo nov čas.

 

Upravni in nadzorni odbor sta temeljito zagrizla v delo. Do aprila 1969 je društvu uspelo poravnati polovico dolga in plačati nekaj obrokov posojila. 14. aprila 1969 je UO sklical občni zbor in podal poročilo o celotnem poslovanju društva za dobo štirih let. Ta zbor je bil zelo ploden, saj smo ustanovili nov mladinski odsek, oživili alpinistično sekcijo, medtem ko je pionirski odsek čakal na mentorja, katerega ni bilo mogoče dobiti. Društvo je sprejelo tudi program dela. Na prvi seji se je izoblikoval

nov upravni odbor: Rudi Mlekuž – predsednik, Milan Nahtigal – podpredsednik,

Herbert Maček – tajnik, Vladimir Zafošnik – načelnik mladinskega odseka, Ivan Šturm – načelnik alpinistov, Rado Čupković – načelnik propagande, Franc Zorko – načelnik markacijske sekcije, Norbet Jedlovčnik – načelnik organizacije, Maks Čečovnik – blagajnik, in Gvido Smolar – izvršilni tajnik, blagajnik in administrator.

Društveno delo se je ponovno razgibalo. Na dan borcev, 4. julija 1970, je društvu celo uspelo razvitje društvenega prapora, saj je bilo darovano 35 spominskih trakov, 148 zlatih in 50 srebrnih žebljičkov. Na ta dan so tudi slovesno odprli dokončno zgrajen planinski dom pri Treh Kraljih in ga preimenovali po bivšem oskrbniku doma Antonu Štuhcu, ki so ga Nemci leta 1942 aretirali in odpeljali v taborišče, od koder se ni vrnil. Ob tej priložnosti so prejeli posebno priznanje za dokončno ureditev doma Rudi Mlekuž, Herbert Maček in Edi Lepoša. Priznanja je izrekla Planinska zveza Slovenije.

 

Društvo se je bolj in bolj utrjevalo in napredovalo. Zelo presenetljiv je bil občni zbor 26. novembra 1970, na katerem je po štirinajstih letih društvo spet prikazalo pozitivno stanje v finančnem poslovanju. Še več: zraven vseh plačanih dolgov in ob ustvarjenih finančnih sredstvih za odplačilo vseh obrokov posojila do leta 1976 je UO že lahko tudi z denarjem podprl mladinsko in alpinistično sekcijo. Dejavnost društva se je usmerila tudi navzven: pridobili so 274 novih članov, predvsem mladino

in pionirje. Tako je društvo štelo 318 članov, 153 mladincev in 84 pionirjev.

Odslej naj bi bil občni zbor vsaki dve leti. Ta uspešni občni zbor je pohvalno ocenil  tudi predsednik PZS, ki je poudaril, da mora društvo še naprej živo uresničevati ideje planinstva.

Odbor društva je bil takle: Rudi Mlekuž – predsednik, Oskar Lang – podpredsednik, Maks Čečovnik – tajnik, Gvido Smolar – izvršilni tajnik, Ivan Šturm – načelnik mladinskega odseka, njegov pomočnik Alojz Mlakar; Matija Kapun – gospodar, Rado Čupković – načelnik propagande, njegov pomočnik Franc Zorko; Miha Rasteiger – načelnik markacijskega odseka, njegov pomočnik Milan Golob; Herbert Maček – načelnik organizacije, njegov pomočnik Milan Nahtigal; Zalika Kosi – blagajničarka, Hinko Žolnir – organizacija pionirske sekcije.

 

V mandatni dobi 1971 – 1972 se je delo mladinske, pionirske in alpinistične sekcije lepo razmahnilo. Največ zaslug za to ima alpinist Ivan Šturm, sposoben in požrtvovalen organizator. Društvo je posebej pozdravilo njegov uspeh, da je organiziral pionirsko sekcijo in dobil mentorja. Sekcija je štela prek 100 članov, ki so bili zelo delovni, z mnogimi izvedenimi turami na Pohorje, Boč, Uršljo goro itn.

Po zaslugi Ivana Šturma je AO dosegel lepe uspehe z vzponi doma in v tujini. On sam pa je sodeloval v skupini, ki je kot prva slovenska naveza preplezala severno steno Eigerja.

 

Ob 20. obletnici smrti bistriških alpinistov v Špiku se je društvo oddolžilo bratom Uršič, Hinku Morausu, Francu Karnerju in Jožku Frangežu s spominsko slovesnostjo na pokopališču v Slovenski Bistrici in pri spominski plošči v Martuljku.

Tako se je 50-letna kronika planinskega društva v Slovenski Bistrici, polna kriz, a še številnejših uspehov, stekla h kraju.

 

 

Leta 1973 – 1975

 

Društvo je štelo 702 člana, in sicer 400 odraslih članov, 120 mladincev in 182 pionirjev.

Dejavnosti so potekale v 6 odsekih (MO, AO, GO, PO, naravovarstveni odsek in markacijski odsek) in eni sekciji (sekcija v KS Laporje). Najaktivnejša sta bila AO in MO. Društvo je imelo sedež v skromni prehodni sobici v stavbi Občinskega komiteja. Vodstveni in strokovni kader: Rudi Mlekuž – predsednik, Oskar Lang – podpredsednik, Gvido Smolar – tajnik, Zalika Kosi – blagajničarka, Ivan Čar – predsednik nadzornega odbora, Ivan Šturm – načelnik Mladinskega odseka, Milan Romih – načelnik pionirske sekcije, Danilo Moškotevc – načelnik gospodarskega odseka, Hinko Žolnir – pomočnik Gospodarskega odseka.

 

Gospodarski odsek je izpeljal gradnjo vlečnice pri Treh Kraljih. Društvo je vanjo vložilo 7.000 din lastnih sredstev.

Oživeli so tradicijo planinskih plesov. Tako je bil 3. februarja 1973 uspešno organiziran 38. tradicionalni planinski ples v domu kulture v Slov. Bistrici, 2. februarja 1974 pa 39. planinski ples. Ta tradicija se do leta 1994 ni prekinila. 59. Planinski ples je bil odpovedan, ker ni bilo več zanimanja za vstopnice.

 

Vsebina je kopirana iz ZBORNIKA OB 85-LETNICI PLANINSKEGA DRUŠTVA SLOVENSKA BISTRICA. Dobite ga na sedežu društva.