V soboto, 4. julija 2020 smo se odpravili na Rombon (2207 m). Vodnik Branko Pučnik in 13 članov planinskega društva, smo se v zgodnjih jutranjih urah odpeljali na 230 km oddaljeno izhodišče.
Pot na Rombon je dolga, na poti ni planinske koče, pa kljub temu smo se veselili. Pot je namreč znana (in zanimiva) po ostankih iz prve svetovne vojne. Na vrhu Rombona pa je ob lepem vremenu fantastičen razgled v dolino Soče ter na Kaninsko in Mangartsko skupino gora, Bavški Grintavec in Krn.
Pot smo začeli pri stari trdnjavi Kluže, od tam pa naprej čez dobrih sto metrov dolg predor v gozd. Čez cca pol ure smo prispeli do Hermanove trdnjave, ki je bila zgrajena med letoma 1898 in 1900 in je »v navezi« z trdnjavo Kluže v tistih časih obrambno vlogo še povečala. Nadaljevali smo skozi gozd in ob poti se nam je za trenutek odprl razgled na Jerebico. Branko je sledil oznakam Na Robu 1313 (Kota Dreizehn Dreizehn, ki je, če prevedem, na višini 1313 m), ko smo se znašli na razpotju. Pot smo nadaljevali v smeri Rombona. Strmina ni popustila niti, ko smo prišli iz gozda in ko se nam je na naše veselje pokazal lepo viden greben Svinjaka in razgled na celotno Bovško kotlino. Nadaljevali smo po dobro označeni planinski poti, ki je postajala vse bolj zanimiva. Kaverne, jarki, zarjavele pločevinke, vojaški labirinti, pot vklesana v skalo… in meni najlepše… planinsko cvetje. Med vzponom po skalnatem terenu, smo bili hvaležni vodniku, da nam je za turo priporočil večjo količino vode. Bila je sončna sobota in »vročina« naša popotnica do vrha. Tik pod vrhom nas je presenetil še krajši skok, ki pa smo ga preplezali brez posebnih težav. Pot do vrha smo nadaljevali vzhodno od vrha grebena z razgledom na Bavški Grintavec, Jalovec in Mangart. Čudovito! Do vrha smo potrebovali 6 ur in bili nagrajeni. Z prostornega vrha smo imeli fantastične razglede…od Triglava, pa vse do morja. Pot je bila vredna vsakega truda. Okusna malica, prijeten klepet in veliko smeha, za nekatere pa krajši dremež na vrhu. Bilo nam je tako lepo, da nas dolga pot nazaj do izhodišča sploh ni mikala. Po eni uri sončenja na vrhu Rombona, smo le odkorakali v dolino. Vračali smo se v dveh skupinah. Tisti z več energije čez Čukljo (1767 m) do Bovca, ostali pa nazaj po isti poti do izhodišča Kluže. Skupne hoje je bilo 10 ur in na cilju smo bili prepričani, da se je izplačalo. Kot vedno je Branko ponovno izbral zanimivo in odlično turo.
Popoln vrh, fantastični razgledi, prijetna družba in idealne vremenske razmere. Ker je znano, da je pot na Rombon zelo dolga, naporna in zahteva kar nekaj kondicije, čestitke vsem za udeležbo in osvojen vrh. Če smo zmogli na Rombon, bomo tudi naslednjo »turo«, ki bo upamo vsi… kmalu!
Planinski pozdrav,
Barbara Frešer
