V soboto 12.09.2020, smo se pod vodstvom vodnika Branka Pučnika odpravili na območje Krvavca. Za cilj izleta je Branko izbral Vrh Korena, ki je med drugim zanimiv tudi zaradi nadmorske višine – 1999 m ga naredi za najvišji vrh, ki še ni dvatisočak. Tokrat nas je bilo udeležencev 15. Skozi Tuhinjsko dolino, Kamnik, Tunjice in Ambrož smo se odpeljali do planine Jezerca, kjer je bilo naše izhodišče.
Na parkirišču smo obuli planinske čevlje, se opremili z nahrbtniki in pohodnimi palicami, si privoščili okrepčilo in se podali na markirano pot. Nekaj časa smo se rahlo vzpenjali čez pašnike, skozi podvoz pod smučarsko progo, hodili ob smrekovem drevoredu, šli mimo napajališč za živali in prispeli do večje strmine. Prav tu, na koncu Kriške Planine, smo se razdelili v dve skupini. Štirje “divjaki” so od tu pospešili korak in se preko Košutne, Kompotele in Mokrice podali na Vrh Korena. Ostali, pa smo skupaj z vodnikom nadaljevali po prvotno začrtani poti in prečno nadaljevali čez pobočja Krvavca. Tako smo uživali in klepetali, da smo bili presenečeni, ko smo že dosegli planino, od koder se nam je odprl prelep razgled na okoliške vrhove in res lepo pastirsko kočo, ki leži v osrednjem delu planine Koren. Vreme je bilo odlično in časa na pretek, zato se je Branko odločil za malico pri pastirski koči. Koča je fantastična, samopostrežna in ponuja vse, kar žejni planinec potrebuje. Odličen postanek, smo se strinjali. Od planine Koren nas je do Vrha Korena ločila le še dobra ura hoje. Brez večjih naporov smo osvojili vrh, kjer imaš noge na 1999 metrih, glavo pa nad 2000 m. Čestitali smo si in se kljub meglicam nagledali okoliških vrhov. Jezerska Kočna, Grintovec, Planjava,Turska gora, vse Rinke,… Tokrat je bilo na vrhu res veliko planincev, pa nas to ni prav nič zmotilo. Za vsakega izmed nas se je našel prostor za “počitek”. Kmalu so se nam na Vrhu Korena pridružili še tisti štirje, ki so šli še malo naokrog in skupaj smo nadaljevali pot čez Veliki Zvoh, na Krvavec. Sledil je še spust do planšarije Pr Florjan in spet smo si vzeli čas za posedanje ob dobri družbi in kapljici. Kmalu nas je Branko podvizal in čez pol ure smo bili že na izhodišču, na planini Jezerca. Prelepa krožna tura je bila tako sklenjena.
Kaj naj rečem? S tako nasmejanim in odgovornim vodnikom kot je Branko, s tako dobrimi ljudmi, kot so moji planinski prijatelji in v tako lepi gorski naravi je popoln dan zagotovljen. V hribih je res lepo.
Planinski pozdrav,
Barbara Frešer
