PO POTI SREČKA KOSOVELA
Ko se teran v sodih naredi in ruj rdeče zažari je čas za KRAS
Vsako leto, ko pobeli sneg vrhove, in se zaprejo poti v visokogorje
organiziramo v našem društvu, v PD Slovenska Bistrica lahak pohod in
prijazno druženje za svoje zveste člane. Organizacijo prevzame predsednica
društva, ki ob tej priliki malo primakne iz društvene blagajne. Kot smo
skromni planinci, je skromen tudi prispevek. A ni bistvo denar, bistvena je
hvaležnost za zvestobo članom društva, mentoricam v vrtcih in na šoli, ki
vzgajajo naše mlade planince, vsem vodnikom, ki med letom skrbijo za
varno izvedbo izletov, ter seveda našim udarnikom, ki poleg markacistov
urejajo pot in brvi skozi naš čudoviti Vintgar.
Zato smo tudi letos v soboto, 9. novembra kljub deževnemu jutru napolnili
52 sedežev v avtobusu, in se odpeljali v Sežano, na Kras soncu nasproti.
Najprej v spominsko sobo Srečka Kosovela. V zanimivem ambientu so nas
s kratko razlago in predstavitvenim filmom popeljali skozi življenje in delo
tega mladeniča, ki je življenje končal star komaj 22 let, a tako močno
zaznamoval slovensko poezijo.
Nato smo se podali na triurno pod iz Sežane do Tomaja. To je ena
izmed manj znanih planinskih poti, za njo pa vzorno skrbi PD Sežana.
Po isti poti, kot je pred 100 leti mladi Srečko prihajal ali odhajal od
doma v Tomaju na študij v Ljubljano ali na Dunaj stopamo danes mi.
Malo pod vtisom Kosovelove poezije od začetka hodimo po kraški poti
med mogočnimi bori, hrasti in javorji. Že smo ob prvem razgledišču:
spodnji Kras, Vrhe, Nanos, Kaninski podi – žal, kdaj drugič, tokrat je bilo
preveč zamegljeno. Hitro napredujemo in že obidemo vas Šmarje. Od tu
naprej se pot dvigne na čudovito kraško planoto. Steza se vije med
rujem, brinjem in preide med obrane vinograde refoška. Ob pogledu na
vse odtenke temnordeče obarvanih listov se zavemo, da hodimo po osrčju
tistega dela Krasa, kjer se ustvarja vino teran. Domačini trdijo, da teran ni
vino, ampak zdravilo, ker ima zaradi lege in strukture tal toliko
zdravilnih učinkov. Zadnji del poti se vzpenja po cesti proti vasici Tomaj,
ki nas vsa obsijana s soncem pričakuje kot bela kraška lepotica na vrhu
hriba. Z žigom prehojene poti pri Kosovelovi domačiji zaključimo pohod
in se zberemo pri avtobusu.
Zadovoljni smo, nazdravimo – kje drugje kot tu sredi dežele terana ! Ob
zvokih Romanove harmonike, in s čudovitim Matejevim glasom odpetihplaninskih pesmi, še lahko kdo ostane ravnodušen ?
Prepričana sem, da smo vsi malo zasvojeni od lepot končali pot, in
pritrdili kitici Kosovelove pesmi :
Sklonil bi se in pokleknil
pred ognjenim veličanstvom ,
kakor kralj bi šel po Krasu
v duši s silo in bogastvom.
Mi z druženjem še nismo zaključili, odpeljali smo se v Štanjel pogledat
kako kraševci praznujejo Martinovo ? V e s e l o, enako kot mi Štajerci.
Od tu pa v 2 km. oddaljeno vas Hruševico na Turistično kmetijo.
Strokovna razlaga z degustacijo terana v pravi kraški kleti vzidani v živo
skalo.
Na tej kmetiji smo zaključili z večerjo in se odpeljali tja, kamor se vsi
najraje vračamo : domov !
Štefka Feltrin
Ko se teran v sodih naredi in ruj rdeče zažari je čas za KRAS
Vsako leto, ko pobeli sneg vrhove, in se zaprejo poti v visokogorje
organiziramo v našem društvu, v PD Slovenska Bistrica lahak pohod in
prijazno druženje za svoje zveste člane. Organizacijo prevzame predsednica
društva, ki ob tej priliki malo primakne iz društvene blagajne. Kot smo
skromni planinci, je skromen tudi prispevek. A ni bistvo denar, bistvena je
hvaležnost za zvestobo članom društva, mentoricam v vrtcih in na šoli, ki
vzgajajo naše mlade planince, vsem vodnikom, ki med letom skrbijo za
varno izvedbo izletov, ter seveda našim udarnikom, ki poleg markacistov
urejajo pot in brvi skozi naš čudoviti Vintgar.
Zato smo tudi letos v soboto, 9. novembra kljub deževnemu jutru napolnili
52 sedežev v avtobusu, in se odpeljali v Sežano, na Kras soncu nasproti.
Najprej v spominsko sobo Srečka Kosovela. V zanimivem ambientu so nas
s kratko razlago in predstavitvenim filmom popeljali skozi življenje in delo
tega mladeniča, ki je življenje končal star komaj 22 let, a tako močno
zaznamoval slovensko poezijo.
Nato smo se podali na triurno pod iz Sežane do Tomaja. To je ena
izmed manj znanih planinskih poti, za njo pa vzorno skrbi PD Sežana.
Po isti poti, kot je pred 100 leti mladi Srečko prihajal ali odhajal od
doma v Tomaju na študij v Ljubljano ali na Dunaj stopamo danes mi.
Malo pod vtisom Kosovelove poezije od začetka hodimo po kraški poti
med mogočnimi bori, hrasti in javorji. Že smo ob prvem razgledišču:
spodnji Kras, Vrhe, Nanos, Kaninski podi – žal, kdaj drugič, tokrat je bilo
preveč zamegljeno. Hitro napredujemo in že obidemo vas Šmarje. Od tu
naprej se pot dvigne na čudovito kraško planoto. Steza se vije med
rujem, brinjem in preide med obrane vinograde refoška. Ob pogledu na
vse odtenke temnordeče obarvanih listov se zavemo, da hodimo po osrčju
tistega dela Krasa, kjer se ustvarja vino teran. Domačini trdijo, da teran ni
vino, ampak zdravilo, ker ima zaradi lege in strukture tal toliko
zdravilnih učinkov. Zadnji del poti se vzpenja po cesti proti vasici Tomaj,
ki nas vsa obsijana s soncem pričakuje kot bela kraška lepotica na vrhu
hriba. Z žigom prehojene poti pri Kosovelovi domačiji zaključimo pohod
in se zberemo pri avtobusu.
Zadovoljni smo, nazdravimo – kje drugje kot tu sredi dežele terana ! Ob
zvokih Romanove harmonike, in s čudovitim Matejevim glasom odpetihplaninskih pesmi, še lahko kdo ostane ravnodušen ?
Prepričana sem, da smo vsi malo zasvojeni od lepot končali pot, in
pritrdili kitici Kosovelove pesmi :
Sklonil bi se in pokleknil
pred ognjenim veličanstvom ,
kakor kralj bi šel po Krasu
v duši s silo in bogastvom.
Mi z druženjem še nismo zaključili, odpeljali smo se v Štanjel pogledat
kako kraševci praznujejo Martinovo ? V e s e l o, enako kot mi Štajerci.
Od tu pa v 2 km. oddaljeno vas Hruševico na Turistično kmetijo.
Strokovna razlaga z degustacijo terana v pravi kraški kleti vzidani v živo
skalo.
Na tej kmetiji smo zaključili z večerjo in se odpeljali tja, kamor se vsi
najraje vračamo : domov !
Štefka Feltrin
