Vodnik Branko Pučnik je bistriške planince povabil na italijansko goro, na pot za planinske sladokusce in “nabralo” se nas je za poln mini bus. V soboto 29.06.2019, smo se ob 5. uri zjutraj odpeljali mimo Kranjske gore, Rateč, Trbiža, Rabeljskega jezera, čez prelaz Sella Nevea, do planine Pecol, kjer je bilo naše izhodišče.
Pot je označena za lahko – nemarkirano, ponuja pa prečudovite razglede. Že ko smo na parkirišču izstopili, se nam je odprla fantastična kulisa prelepih planin, obsijanih z jutranjim soncem. Naš začetek je bil nekje na nadmorski višini 1500 m, čakalo nas je torej 3 ure hoda in 920 višinskih metrov. Na začetku je bila pot betonirana, po nekaj minutah hoje pa smo prišli na “zelene “stezice. Občudovali smo pisano gorsko cvetje, ki ga je bilo tokrat res veliko. Poslušali smo žvižganje svizcev in jih nekaj tudi videli. Občudovali smo jih lahko le od daleč, saj so precej “sramežljive” narave. Kljub temu, da poti niso markirane so dobro uhojene. Ves čas smo se vzpenjali po stari italijanski mulatjeri. Iz “zelenega pasu” smo se dvignili na bolj kamnito pot, v domovanje kozorogov. Pot smo nadaljevali zelo počasi, saj so nam kozorogi dobesedno pozirali vso pot do vrha. In razgledi… Na levi strani smo imeli krasne poglede na Montaž, na desni Viš, na drugi strani planine pa se je bohotilo celotno Kaninsko pogorje. Kot nalašč za ideje, kam na naslednje nove pohode. Na vrhu nismo pozabili na skupinsko fotografijo, privoščili smo si malico z razgledom in si tako napolnili baterije. V dolino smo se vračali v družbi kozorogov, navdušeni in nasmejani. Že smo se ponovno znašli v “gorskih vrtovih”, narava nam je znova potrdila, da pri ustvarjanju nima konkurence. Krajši postanek smo naredili še pol ure pred ciljem, na koči Rifugio di Brazza (1660 m). Ne zgodi se vsak dan, da te na izhodišču pričaka nasmejan planinec s harmoniko in mi smo imeli srečo. Roman nam je “zašpilal”, mi pa smo se preoblekli, se preobuli in si veselo zapeli. Ko smo se uzrli na prehojeno pot, smo si obljubili, da bo planina Pecol še kdaj naše izhodišče, za nove podvige.
Super druščina bistriških planincev, vesele slovenske pesmi, smešni vici, sramežjivi svizci, čudoviti kozorogi, prelepo gorsko cvetje, lepo sončno vreme in najboljši vodnik. Branko, držal si obljubo, bilo je “sladko”.
Planinski pozdrav,
Barbara Frešer
