V soboto, 18. 5. 2024, se nas je 23 pohodnikov odločilo za še en nepozabni pohod. Z manjšim avtobusom smo se ob 6. uri zjutraj odpravili na hrvaško Učko. Učka je približno 20 kilometrov dolg ter ozek gorski greben, ki se razteza nad vzhodno istrsko obalo in reškim zalivom, njen najvišji vrh je s svojimi 1401 m Vojak.
Pot je bila dolga okoli 230 km, zato smo nekateri na njej malo dremali, vmes si med postankom privoščili tudi kavico. Naši vodnici Ivani se je v Pivki pri njenem poslanstvu pridružil prijatelj in pomočnik, Alojz Zadel, ki si je vso pot skrbno pogledal že nekaj dni poprej, da bi nas z Ivano varno pripeljala na željeni cilj.
Po dobrih treh urah udobne vožnje, smo prispeli na izhodišče Poklon. Naredili smo skupno fotografijo in začeli našo pot proti Vojaku. Urejena markirana pešpot je bila prijetna, nezahtevna, potekala je skozi gozd, med krošnjami dreves, ki so nam dajala hlad in senco. Ob sproščenem klepetanju med hojo smo po slabi urci prispeli do konca gozdne poti, kjer nas je kmalu pričakala prava zelena terasa (greben), na enem delu ovita s spiralo iz kamnov, po kateri smo nekateri veselo dotočili pozitivno energijo. Že ta točka nam je postregla s prelepim pogledom na Čičarijo, Buzet … zgoraj pa se je bohotil Vojak, naš cilj. Tega dne je potekal tudi maraton iz Opatije, zato so nas na poti navzgor vseskozi prehitevali tekači. Višje ko smo se vzpenjali, očarljivejši so bili razgledi … Kmalu smo zagledali čudovito morje – Rijeko. Po poti so nas spremljale narcise, gorski glavinci – v pol ure božanja sončnih žarkov smo bili že na Vojaku. Privoščili smo si čas – sproščeno zaužili tisto, kar se je nahajalo pred in pod nami: 360-stopinjski pogled z Vojaka je osupljivo čaroben, daleč naokoli ni nobenih vrhov, ki bi ovirali pogled v daljavo. Prekrasen razgled je na celotno Istro, Kvarnerske otoke, Reški zaliv, Gorski Kotar in Čičarijo. Bližina morja naredi Učko enostavno edinstveno in posebno. Dodaten pečat na Vojaku je prepoznaven okrogel stolp (visok cca. 5 m), njegova terasa je prekrasno razgledišče. Zgradili naj bi ga avstrijski vojaki za potrebe opazovanja v času 1. svetovne vojne.
Ko smo si tako napasli oči, dušo in napolnili želodčke (seveda naredili tudi obvezno skupinsko fotografijo), smo se odpravili navzdol mimo znamenitih oddajnikov, proti naselju Poklon. Pot navzdol nas je vodila po zahodni strani Učke skozi gozd, vmes smo bili nekajkrat postreženi s pogledi na morje, šmarnice, potonike in druge cvetice. Pri sestopu smo morali imeti malo opreznejši korak, saj je približno 40-minuten spust potekal po gozdni kamniti stezi. Dokaj hitro smo prispeli do avtobusa, kjer nas je čakalo še eno presenečenje. Pomočnik Alojz Zadel je poskrbel za pravo kulinarično razvajanje, kateremu se ni nihče upiral.
Siti in zadovoljni od vsega lepega, kar smo ta dan doživeli, smo se odpravili proti domači Slovenski Bistrici, kamor smo prispeli okoli 18. ure. Dan je bil čudovit!
Iskrena zahvala gre naši vodnici Ivani Leskovar, Alojzu Zadelu, šoferju in celotni družbi.
Lep planinski pozdrav,
Zlatka Mlakar
Avtorica fotografij: Barbara Frešer
