V soboto, 6.7.2024 smo se člani PD Slovenska Bistrica odpeljali proti Karavankam že kar zgodaj zjutraj.
Ob pol petih se nas je 28 planincev odpravilo po razglede na Vrtačo, ki je drugi najvišji vrh Karavank, naša vodnika sta bila Ivan Lešnik in Ivana Leskovar.
Toplo sobotno jutro, je kljub zgodnji uri odhoda proti Karavankam, obetalo še en vroč, soparen dan. Nič drugače ni bilo, ko smo začeli svojo pot pri parkirišču nekoč delujočega smučišča Zelenica. Pot, speljana levo ob nekdanjem smučišču, se hitro dvigovala, na svoji levi smo lahko občudovali pobočja Begunjščice ter greben Ljubeljščice na desni strani. Kmalu smo prispeli do zaprte Koče na Vrtači na višini 1288 m, od tukaj nas je markirana pot po melišču pripeljala do Koče na Zelenici (1536 m), od koder se je že pokazala Vrtača obsijana s soncem, v vsej svoji veličini. Iz vzhodne strani se je zdela kar nedostopna, je pa pot najprej speljana po južnih pobočjih Vrtače, skozi gozd in melišča. Vrhovi so se občasno zakrivali v megle, ki jih je bilo vedno več, upali smo, da jih bo veter razpodil in da ti oblaki ne bodo prinesli dežja.
Strma pot nas je skozi rušje in po travnatih pobočjih pripeljala do sedelca na višini nekje 1950 m, kjer smo spoznali, kaj pomeni rek, ko ti nekdo da vetra. Od tukaj naprej nenadoma ni bilo več poletja, zamenjala ga je burja in megla in kmalu smo oblekli oblačila, ki navadno samo čakajo v nahrbtnikih. Kape, naglavni trakovi, vetrovke s kapuco ali tople jopice, rokavice, nič ni bilo odveč. Hladni veter nas je spremljal ves čas do vrha, megla pa je poskrbela, da tokrat ni bilo nobenih razgledov. Na vrhu, kjer je postavljen velik klin, smo na hitro naredili nekaj fotografij, nato pa smo se previdno vračali po isti poti, ki je precej izpostavljena, kamenje pa je lahko bilo ponekod zaradi megle in nanošene zemlje tudi spolzko. Ob vračanju v dolino smo zavili še do Doma pri izviru Završnice (1425 m), kjer smo naredili kratek postanek. Od tukaj smo se vrnili do Koče na Zelenici, pa nazaj v dolino do parkirišča.
Vrtača ni nudila razgledov na vrhu. Smo pa v dobri družbi lahko občudovali njene cvetoče travnike, vrhove v daljavi, Bled s svojim otočkom na sredini jezera, kaj bi si človek lahko še več želel.
Naj tukaj še izpostavim skupino InPlaninec, ki so se pridružili našemu pohodu. Nekaj jih je ob spremstvu tudi osvojilo vrh Vrtače. Vsem njim in tudi njihovim spremljevalcem, vse čestitke. Očitno le ni vse samo v razgledih. Gore so nekaj več.
Lep planinski pozdrav,
Anita Jesenek
Avtorici fotografij: Barbara Frešer (naslovna, 1) in Anita Jesenek (2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9)
