Na svoj zadnji letošnji pohod, nas je tokrat povabil vodnik Branko Pučnik. Pohod je bil po koledarju planiran v soboto, dne 22.09.2018, vendar ga je Branko zaradi napovedanega slabega vremena prestavil na nedeljo 23.09.2018. Zbralo se nas je 15 in zjutraj ob 06.30. uri, smo se iz Slovenske Bistrice z mini busom odpeljali v smer Jezerskega, do izhodišča Dol (850 m).
Pot nas je najprej vodila po gozdni cesti in nas pripeljala do večje jase, na robu katere se nahaja počitniška hišica. Branko se je odločil za krožno pot, saj je mnenja, da je vedno bolj zanimiva, kot pa po tista ista gor in dol… Nekaj časa smo hodili po nemarkirani poti, strmo navzgor. Kljub temu, da je bilo vreme sivo, in megleno je bilo naše razpoloženje odlično. Prepoteni od strme poti, smo kmalu prispeli do večjega balvana, ki se je dvigal desno nad nami. Pri balvanu smo se priključili na markirano pot in kmalu dosegli v meglice ujet gozd, ki je na pogled izgledal, kot iz pravljice. Kasneje se je izkazalo, da je mogoče res čaroben…
Po dveh urah hoje, je naš pohod popestrilo naravno okno, ki je izjemno fascinantno, saj ima 5 “oči”. Nekateri celo menijo, da je to najlepše okno v Sloveniji. S pomočjo jeklenice smo priplezali do okna, nato pa se nam je v levo odprl prehod še proti drugemu oknu, do katerega smo se spustili po krajši lestvi, od tam pa nadaljevali še desno skozi najmanjše okno. Po 40. minutah hoje, smo se dvignili do glavnega grebena, na predvrh Stegovnika. Pot čez zelo razgleden greben je bila tokrat zavita v gosto meglo, tako da okoliških hribov nismo videli. Greben je raztegnjen in rahlo izpostavljen in kar nekaj minut smo potrebovali, da smo prikorakali na vrh 1692 m visokega Stegovnika. Na vrhu smo si privoščili malico in sproščen klepet. Siti in spočiti smo se že v mislih veselili spusta v gozd, ki nam je že na poti gor, mamljivo dišal po gobah. Pot navzdol je bila spolzka zaradi vlage, ki jo je prinesla megla. S previdnimi koraki smo hitro prišli do »vmesnega cilja«. Res je, da na vrhu, zaradi megle nismo bili deležni razgledov, smo jih bili pa tokrat deležni v gozdu. Zelo lep je bil pogled na zdrave rjave gozdne zaklade, ki so kar klicali, da jih utrgamo. In smo nabirali in nabirali in nabirali in nabrali. Zadovoljstvo je bilo veliko, dvojno, trojno… Mogoče bi ga lahko izmerili kar v kilogramih. Premagali smo 842 m višinske razlike, na izhodišče pa smo se vrnili okrog 16. ure. V dobrih 6. urah hoje, smo v odlični družbi in prelepi poti uživali vsi. Hvala Branko, za nami je prekrasna jurčkijada na Stegovniku. Še se vrnemo…po razglede!
Planinski pozdrav,
