V soboto, 3. 2. 2024 se nas je 14 članov PD Slovenska Bistrica udeležilo tradicionalnega zimskega pohoda na Peco, ki ga je organiziralo PD Mrežica, letos je bil že 35. zapored.
Vremenska napoved za soboto je bila odlična, zato ni bilo pretežko zgodaj vstati. Ob peti uri zjutraj smo se s kombijem in dvema avtomobiloma odpravili proti Koroški. Ravno se je začelo daniti, ko smo iz izhodišča Mitnek začeli pot proti našemu najvzhodnejšemu podolgovatemu dvatisočaku, na meji med Slovenijo in Avstrijo, prepredenem s številnimi rovi nekdanjega mežiškega rudnika svinca in cinka, kjer domuje tudi sam Kralj Matjaž.
Po krajšem vzpenjanju po asfaltni cesti, smo se po levi strani začeli vzpenjati po markirani, z listjem obloženi uhojeni gozdni poti. Pot je skrbno vodila naša vodnica Ivana Leskovar, ki nas je sproti podučila, kako lažje in varneje (»cikcak«) stopamo po poti navzgor. Po prvem vzponu, dolgem kakšni slabi uri hoje, smo iz nahrbtnikov vzeli derezice – Ivana nas je hitro podučila, kako si le-te pravilno in čim lažje nadenemo. Postopoma smo se levo prečno vzpenjali skozi gozd, po zasneženi in deloma poledeneli poti. Varna oprema nam je omogočila, da smo v slabi uri in pol prispeli do Tomaževe koče, kjer smo se na kratko okrepčali s čajem, sadjem in odličnim pecivom naše vodnice. Pot smo nadaljevali, strmino nad kočo pa ob lepih pogledih na Uršljo goro in okoliške hribe kaj hitro premagali in tako v slabi uri prispeli do Doma na Peci. Dom je bil odprt, obiskovalcev ni manjkalo. Ustavili smo se in si privoščili krajši počitek ter nato kar urno nadaljevali proti vrhu. Od Doma na Peci smo se usmerili po poti, ki vodi levo ob domu in kaj hitro prišli do varovanega predela z jeklenicami. Kakšnih 15 minut od doma smo prispeli na večjo jaso obdano z iglastim gozdom, vrh Male Pece, od koder se je odprl čudovit pogled na okoliške vrhove. Naš Ivan (ki je po poti kot zadnji tudi bdel nad nami) je kot »prava gorska enciklopedija« nemudoma postregel z imeni vrhov, ki so se bohotili pred nami (Olševa, Raduha, Kamniško sedlo…).
Pot smo nadaljevali po lepo shojeni poti navzgor, planincev (tudi iz drugih držav), v obe smeri ni manjkalo. Čeravno je bila pot proti vrhu dokaj strma, smo ob lepem vremenu in predvsem ob pogledu na našo 9-letno Ivo, ki je pogumno in vztrajno korakala naprej, tudi tisti počasnejši v hipu dobili vzpodbudo in pozabili na utrujenost. Kmalu smo pred seboj zagledali vrh in mnogo ljudi na njem ter po poti. Nadaljevanje poti so levo in desno spremljali borovci, katerih vrhovi so moleli iz snega. Pod vrhom so se odprli krasni razgledi, Peca je postregla s svojim značilnim vetrom, ki planinskih kavk niti malo ni motil.
Malo čez 11. uro smo prispeli na vrh, sledila je skupinska fotografija z vetrom v laseh, hiter ogled čudovitega 360-stopinjskega razgleda na vse strani (Uršlja gora, Košuta, Julijci s Triglavom, avstrijske Alpe,…), žigosanje planinskih knjižic, fotografiranje cepina z vpisno knjigo in odprava naše skupine nazaj po čudoviti zimski idili, ki so ji vseskozi botrovali prijetni sončni žarki.
Pri koči smo se ustavili, se okrepčali s hrano iz nahrbtnika in z odličnimi dobrotami iz Doma na Peci, poskrbeli še za skupinsko fotografijo, nato pa se počasi poslovili od koroške lepotice in se odpravili nazaj v dolino. Navzdol je šlo po snegu veliko hitreje, lepo shojeno pot smo hitro premagovali in bili ob sproščenem kramljanju po slabih dveh urah že pri avtomobilih.
Ta dan nas je narava z lepimi vremenom in krasnimi razgledi nagradila za naš trud. Čeprav je bila gora odeta v snežno odejo je bil pohod enkratno doživetje, in res škoda bi ga bilo zamuditi. Nekoliko utrujeni, z dobrimi občutki, v dobri družbi in varni vožnji smo se okoli pete ure vrnili v domači kraj.
Iskrena zahvala gre naši vodnici Ivani Leskovar, Ivanu, ostalima šoferjema in celotni ekipi.
Veliko prijetnih doživetij v hribih in varen korak!
Planinski pozdrav!
Zlatka Mlakar
Avtorica fotografij: Barbara Frešer
