Ker so letos vsi turistični kraji »zabasani« s turisti, smo se v Fosilski skupini našega društva odločili, da se podamo na planinske poti po sledeh naše zgodovine. Tu ni bilo nobene gneče, bili smo skoraj povsod sami.
Najprej čez tromejo v rudarsko mesto Rabelj kjer so celih 700 let izkopavali svinec in cink. Po ogledu čez mejni prehod Predel do trdnjave zgrajene v obrambne namene v času vojne z Napoleonom. Pod trdnjavo se ob cesti ustavimo pri spomeniku v spomin leta 1809 padlim avstroogrskim vojakom v boju s Francozi. Ob pogledu na umirajočega leva se vprašaš, koliko in čigave vse krvi je bilo prelite po naši lepi slovenski zemlji.
Nadaljujemo pot in se še mimogrede zapeljemo po naši najvišji gorski cesti na 2055 m. visoko Mangartsko sedlo. Zakriva ga gosta megla, zato se obrnemo in se spustimo proti cilju naše nastanitve: Log pod Mangartom » Hotel Alpine ».
Po prijaznem sprejemu in vselitvi so nam povedali, da tudi v hotelu stanujemo sami. Hvaležno smo sprejeli novico naj ni bilo nobene nevarnosti za covid 19. Hitro smo izkoristili preostanek dneva in se podali na ogled vasi. Kraj spada med najlepše vasi v Triglavskem narodnem parku, ki pa je skozi stoletja preživljal zelo burno zgodovino.
Najprej si ogledamo muzejsko urejen prostor ob vhodu v » Štoln » to je 4844 m. dolg rudniški rov, zgrajen leta 1905 za odvodnjavanje iz rudika v Rablju. Rov je pozneje odigral pomembno vlogo v obeh svetovnih vojnah in pozneje za krajši prehod na delo iz Loga v Rabelj. Nazadnje je služil za zatočišče domačinom ob uničavalnem plazu leta 2000. V bližini je pokopališče kjer počiva 800 avstroogrskih vojakov padlih na Rombonu v prvi svetovni vojni. Na sredini stoji veličasten spomenik. Na Rombonu je bilo največ borcev iz Bosne, zato je na tem mestu stala prva džamija v Sloveniji.
Drugi dan pa zopet nazaj v Italijo na planino Pecol 1510m. Naš cilj je Špik-Hude police 2420 m.
Bomo zmogli ? Nismo več mladi – naša povprečna starost je 73 let. Počasi smo zakorakali v hrib in proti skalam. 900 višinskih metrov in preko 22.000 korakov ravno ni mačji kašelj za naše obrabljene sklepe. A smo uspeli, ponosni in srečni, da še zmoremo.
Tretji dan smo se podali ob reki Možnici (Nemčlja ji rečejo domačini). Pot je strma in precej zahtevna, toda slapovi in korita po katerih drvi divja reka so res vredni ogleda. Pot smo končali pri trdnjavi Kluže kjer se Možnica izlije v reko Koritnico.
Mogočna trdnjava Kluže – postavili so jo v 15.stol.benečani za obrambo pred turki. Pozneje jo je koristila avstroogrska vojska , vmes tudi Francozi. Današnjo podobo je dobila v letu 1882
V času Franca Jožefa.
Četrti dan je bil na programu Kobarid. Podali smo se po njihovi zgodovinski poti od antičnih časov do prve svetovne vojne, mimo naravnih lepot, ki jih ponuja soteska reke Soče in skrivnostni slapovi na njenih pritokih.
Zadnji dan pred odhodom domov še skok v Bovec in z gondolo na Kanin pogledat, če so iz 2202 m. višine še vedno enako lepe panorame s pogledi na Alpe in Jadransko morje.
Vse kar smo videli in doživeli se na kratko ne da opisat. Vsak kraj, spomenik ali trdnjava ima svojo zgodovinsko resnico, mi smo je nekaj odnesli v spominu.
