Prelepa je naša Slovenija, pa kamor koli nas pelje pot, čeprav je ta v neznano. Tokrat, v soboto, 4.11.2023 nas je na zaključni izlet Planinskega društva Slovenska Bistrica, pot peljala v neznano pod taktirko predsednice društva, Barbare Frešer.
Ko smo v avtobusu posedli vseh 50 sedežev, je ta zapeljal v smeri Bele krajine, s prvo postojanko v kraju Raka. Nadaljevali smo v smeri prenovljenega smučišča Gače, kjer se je naša krožna pohodna pot začela.
Z lokalnima vodnikoma PD Črnomlje, smo krenili po pastirski poti, ki je hkrati tudi poučna z mnogimi informativnimi tablami o biotski pestrosti tamkajšnjega življenja in je lepo speljana po gozdovih prostranega Kočevskega Roga. Občudovali smo značilne košenice v okolici sedaj že porušenih kočevarskih vasi Ponikve in Škrilj. Že zaraščene ruševine govorijo o nekdanjem življenju in podobi krajine ter o iznajdljivosti takrat živečih ljudi, ki so iz narave dobili vse, kar so za svoje skromno preživetje potrebovali.
Naš cilj je bil planinski dom na Mirni gori, ob katerem stoji obnovljena cerkev svetega Frančiška Ksaverija z razglednim stolpom, ki na svojem vrhu razvaja s pogledi po vsej Beli krajini. Mirna gora je visoka 1047 m in je najbolj vzhodna vzpetina Kočevskega Roga.
Ob kratkih postankih z zanimivimi zgodbami vodnikov Janeza in Sonje, smo spoznavali pestro zgodovino Bele krajine, ki je prava zakladnica kulture in jo belokranjci znajo pripovedovati skozi številne pripovedke. Ljudsko izročilo o cerkvi svetega Frančiška Ksaverija na Mirni gori pravi, da so jo zaradi vremenskih težav, ki so dolino pestile sedem let, sezidali prav nad zmajevo votlino. In je pomagalo. Ko je bila cerkev postavljena, so nevihtni oblaki izginili. In zaradi miru, ki je nastal, je gora dobila ime Mirna gora.
Ob povratku iz Mirne gore smo se z avtobusom odpeljali do naslednjega presenečenja – to soboto smo morali tudi k pouku in sicer v drugi razred Osnovne šole Bistra Buča v Radovici. Ko smo prestopili prag razreda, smo vstopili v čas po drugi svetovni vojni, v leto 1957, ko so v razredih visele slike tovariša Tita, učitelje pa so otroci pozdravljali s tovariš učitelj. Naš učitelj nam je skozi učno snov na duhovit način približal značilnosti Bele krajine v takratnem času. Šolska ura je prehitro minila, vsi ki smo sedeli v šolskih klopeh smo se nasmejali do solz. Na klopeh smo imeli tablice, vendar ne elektronske, kot jih poznamo danes, ampak prave, lesene iz tistega časa. Malo bolj je bilo stresno za tiste, ki jih je tovariš učitelj poklical pred tablo, potrebno je bilo znati risati in odgovarjati na hudomušno zastavljena vprašanja.
Po končanem pouku smo se zapeljali do domačije Škof-Šrajf, kjer so nam pripravili ravno te značilne belokranjske jedi, o katerih smo se ta dan učili pri pouku. Ponudili so belokranjsko pogačo, ki je posuta z grobo soljo in kumino, jedli smo tudi belokranjsko šaro, na koncu pa še ajdovo potico, nadevano z domačo skuto.
Breze so eden največjih prepoznavnih znakov Bele krajine, ki so tudi delni krivec za takšno ime pokrajine. In videli smo jih veliko. Bela krajina je pod obronki Kočevskega Roga in Gorjancev resnično zelo slikovita dežela, z bogato zgodovino skozi vsa obdobja, predvsem pa z ljudmi, ki znajo ceniti svojo zemljo in zgodovino.
Ja, izlet v neznano se je izkazal za odlično pripravljenega. Približal nam je Belo krajino, ponudil nam je vsega po malem in verjamem, da je vsakdo od nas našel nekaj, kar mu bo ostalo v lepem spominu.
Lep planinski pozdrav, Anita Jesenek
