Kot ponavadi je bilo zbirno mesto izpred stare telovadnice ob 6:00. Zbralo se nas je 9 najpogumnejših, saj nas je zjutraj presenetila temperatura pod 0 °C, in vsi smo bili oblečeni za eno plast premalo. Z dvema avtoma smo se odpeljali v Lendavo. Tam nas je pričakal avtobus za v Veliko Polano in nekaj deset pohodnikov, večinoma iz Pomurja in Podravja. Ob 7:20 smo se odpeljali do zbirnega mesta, kamor smo prispeli predčasno. Pritiskal je mraz in iskali smo topel lokal, da se malo pogrejemo, a žal je bilo vse zaprto. Kot naročeno je lastnica lokala prišla predčasno in nas, kljub temu da je ura kazala še 20 minut do uradnega obratovalnega časa, spustila v lokal, kjer je bilo prav prijetno toplo. Kakih 30 zmrznjenih se nas je nagnetlo vanj in z veseljem smo popili topel čaj ali kavo.
Deset minut pred uradnim pričetkom Miškovega pohoda smo odšli do njegove domačije, ki je bila kar prek ceste. Tam se je že zbrala kar zajetna množica pohodnikov ter organizatorji, ki so nas lepo sprejeli in postregli s toplimi napitki ter izbiro več žganic. Vmes smo si lahko ogledali hišo in okolico, v kateri je živel Kranjec.
Po kratkem nagovoru dveh glavnih organizatorjev so nas lendavski vodniki odpeljali po poti skozi Veliko Polano po pločnikih v Malo Polano in po vpadnih stranskih cestah, ki vodijo v kraj, do roba vasi, kjer smo prispeli do zadnje domačije pred makadamsko cesto — Sabolove domačije, ki spada pod okrilje kmetijske zadruge Pomelaj. Na idilični turistični kmetiji smo imeli krajši postanek. Tam smo bili deležni manjše zakuske in ogleda domačije, kjer izdelujejo izdelke iz ličja. Seveda so bile police polne njihovih ter prekmurskih dobrot, ki smo jih lahko kupili kot spominek.
Kmalu smo nadaljevali pot po makadamski cesti, ki se je raztezala v dolgo ravnino. Na desni nas je spremljal miren potoček, na obeh straneh pa gost jelšev gozd, v katerem je bilo ogromno lepo urejenih lovskih prež in ograda za vzrejo fazanov. Preden smo prišli na odprto, smo se še ustavili pri zapornicah, kjer smo plačali pristojbino 10 €, ki je vključevala prevoz do Polane, prigrizke, napitke, končno toplo jed na žlico ter prost vstop v stolp Vinarium. Ne smem izpustiti tudi malega naravnega rezervata, kjer raste močvirski tulipan. Raste samo na tem mestu in na Ljubljanskem barju.
Končno smo prispeli iz hladne sence gozda na čistino. Tam nas je sonce kar hitro ogrelo, zato so naša odvečna oblačila hitro romala v nahrbtnik. Nekje na polovici poti so nas Lendavci pri drugih zapornicah zopet zaustavili in okrepčali s tem, kar ti je srce poželelo — izbira je bila velika.
Makadamska cesta je še kar vztrajala premočrtno proti Lendavskim goricam, ki so že lepo žarele v jasnem vremenu. Lepo se je videl stolp Vinarium, in ko smo prišli skozi podhod avtoceste, je naš korak kar naenkrat zopet stopil na asfalt. Hitro smo bili v Lendavi in pa tudi iz nje, kjer nas je čakal kar strm vzpon do vrha Lendavskih goric. Vmes je bila seveda zopet domačija z bogato ponudbo letošnjega pridelka. Čeprav je do Martinovega še mesec, je bila kvaliteta prvovrstna. Ločilo nas je še 10 minut hoje do zaključnega prostora, ki se je nahajal v neposredni bližini Miškove gorice. Tam nas je pričakal okusen pasulj, ki je kar sam govoril po »še«. Pomešali smo se z ostalimi pohodniki in sklenili kar nekaj novih poznanstev.
Ob 14. uri smo se še povzpeli do vrha, kjer je obeležje Piramida — včasih razgledni stolp, kamor pa zdaj ni vstopa, če nimaš lestve s sabo. Zdaj nas je čakal samo še spust, cesta pa je vodila mimo stolpa Vinarium, kjer smo se zopet ustavili in se, kot se spodobi, nanj povzpeli kar peš po 200+ stopnicah na višino 40 metrov. Z eno besedo – čudovito. Kar nekaj časa smo se zadržali na njem, nekateri pa smo sestopili z njega kar z dvigalom. Zadnje dejanje je bila še polurna hoja navzdol po asfaltni cesti do Lendave.
Malo utrujeni po približno 20 km smo na hitro pregledali lendavske lepote: cerkev, park, Slomškov kip in kulturni dom, ki je arhitekturno res nekaj posebnega. V Slovensko Bistrico smo prispeli ob 16:40.
Dan poln vtisov in lepot. Priporočam naslednje leto!
ANDREJ LUKAN
