Članice in člani Planinskega društva Slovenska Bistrica smo se udeležili 36. zimskega pohoda na Peco, ki ga organizira PD Mežica.
Naš pohod smo izpeljali v soorganizaciji Odbora inPlaninec. Na pohodu so se nam pridružili člani Kolesarsko-Pohodniškega društva Hej, gremo naprej.
Skupaj se nas je nabrala pisana družba 48 pohodnikov, med njimi je bilo nekaj slepih in slabovidnih, dolgotrajno bolnih, gibalno oviranih in oseba z motnjo v duševnem razvoju.
Zaradi sečnje so cesto do Jakob zaprli, zato smo izhodišče spremenili. Parkirali smo pri stari karavli in ugotovili, da je letošnja zima siromašna s snegom. Kljub temu smo pregledali opremo, in ugotovili, da pet udeležencev nima derez. Na srečo smo nekateri vzeli po dvoje, da smo lahko pot nadaljevali brez skrbi. Vedeli smo, da nas bo višje pozdravil sneg.
Sprva se pot začne lahno vzpenjati skozi gozd. Pot postane višje vse bolj strma. Ko se zadnjič usmerimo s ceste na široko pot, se je naš korak malo upočasnil. Višje nas je že pozdravil zbit sneg. Takrat smo si nadeli derezice, nekateri pa dereze.
Do koče smo prišli v dokaj strnjeni koloni. Lepo je bilo videti to našo množico. Na tradicionalnem pohodu je bila naša skupina najštevilčnejša.
Pri Domu na Peci smo pričakovali veliko gnečo, ki pa je ni bilo. Tisti, ki so želeli na toplo, so se lahko okrepčali v koči, večina nas je ostala zunaj na soncu. Čeprav je bila napoved neobetavna, nas je vreme nagradilo s toplimi žarki sonca.
Razdeljeni v več manjših skupin, smo se po okrepčilo podali na vrh Kordeževe glave. Zavedali smo se, da osvojitev vrha ni povezana s hitrostjo, ampak z vztrajnostjo. Tako smo vsi, razen treh, stali na vetrovnem, zasneženem vrhu, od koder so se nam pogledi ustavljali na bližnjih in oddaljenih vrhovih.
Pri Domu na Peci smo se znova vsi srečali in si zaželeli srečno pot v dolino.
Za nami je bil dan poln smeha, druženja in čudovitih, čutnih doživljajev.
Zapisala: Ivana Leskovar
Avtorica fotografij: Alenka Sakelšek
