Špik Hude police (Cima di Terrarossa), Kriški podi, Prehodavci in Krnsko jezero 19. in 20. julij 2025
Planinsko društvo Slovenska Bistrica in Odbor inPlaninec sta organizirala dvodnevni pohod.
V soboto smo se mnogi prebudili še v temi poletnega jutra. Ob 5.00 uri smo se z dvema kombijema in tremi avtomobili odpeljali v smeri Celja, kjer smo pobrali še štiri pohodnike. Z ostalimi, dva kombija in dva osebna avtomobila, pa smo se srečali ob našem običajnem postajališču pred Radovljico. Družno smo nadaljevali pot proti Krajnski Gori, mimo Rateč v Italijo. Malo pred Trbižem smo zavili v smeri proti Bovcu in Sloveniji, vendar smo kmalu zavili proti Rabeljskemu jezeru in planini Pecol.
Na precej zasedenem parkirišču smo vendarle našli dovolj prostora za naše jeklene konjičke. Sledilo je obvezno fotografiranje, ki je pokazalo, da nas je res veliko. Kar 53 nas je krenilo na pot, kjer nas je na koncu čakal vrh. Na Špik Hude police vodi dokaj nezahtevna pot, ki so nam jo ves čas bogatila srečevanja s kozorogi. Mnogi med nami so prvič spremljali radožive živali, ki so kazale svoje vragolije. Imeli smo možnost, da smo naredili lepe fotografije in posnetke teh veličastnih prebivalcev. Bili so povsod okoli nas. Še posebej smo bili pozorni na tiste, ki so bili nad nami, saj bi nas lahko sprožen kamen poškodoval. Čelade na naših glavah niso bile odveč.
Na vrhu smo malo posedeli, se fotografirali in se poslovili od dela skupine, ki je bila z nami le ta dan. Ti so se s tremi avtomobili vrnili v zavetje doma.
Čeprav so nam megle, ki so se podile okoli vrhov, preprečevale veličastne razglede, ki jih sicer nudi vrh, smo bili veseli takega vremena, vsaj vroče ni bilo. Meglice so se podile med vrhovi in odstrle zdaj pogled na Montaž in zdaj na Viš. Visoki Kanin se je prav tako odkril tu in tam ter pokazal njegovo značilno Prestreljeniško okno.
Nazaj grede smo se ustavili v koči Rifugio di Brazza, da smo lažje počakali zadnji dve skupini. Vedno znova ugotavljamo, da ob majhni pomoči zmoremo veliko več, kot si lahko predstavljamo.
Drug za drugim smo se preko prelaza Predel, spustili v Slovenijo. Naše zavetje nas je čakalo v Lepeni, v domu dr. Klementa Juga. Oskrbnik nas je s svojo ekipo razvajal z odlično hrano in urejenimi ter čistimi prostori.
Nedeljsko jutro je bili po deževni noči, presenetljivo toplo. Na terasi je prva, zgodnja skupina, pojedla obilen zajtrk s sveže pečenimi jajci in vsem, kar si srce poželi. Tako podkrepljeni, smo se odpeljali v dolino Zadnjico, parkirali na urejenem in plačljivem parkirišču, ter se po dobre pol ure hoje, poslovili od dveh pohodnic, ki sta krenili po svoje, na Prehodavce.
Pot proti Kriškim podom se je začela ožati takoj, ko smo šli mimo spodnje postaje žičnice. Nadaljevali smo po mulatjeri, ki jo je na nekaterih mestih močno načel zob časa. Hoja po njej je udobna, saj ni nikjer visokih stopov ali poplezavanja. Dviguje se enakomerno z vmesnimi vložki ravnine. Na nekaj mestih smo si lahko dotočili vode, ki bi bila ta dan še bolj potrebna, da nas ni skrival gozd. To smo ugotovili šele, ko se je ta umaknil nizkemu ruševju, na koncu pa grušču.
Pogačnikov dom na Kriških podih je prijazno sprejel našo pisano skupino. Vonj iz kuhinje nas je prepričal, da smo pojedli nekaj toplega, se posončili ter si odpočili. Pred nami je bil še spust in hiter skok v mrzlo vodo potoka Zadnjice, ki je najbolj vodnat pritok naše prelepe Soče.
Tudi našima dvema pohodnicama je bil dan dobro odmerjen. Do Koče na Prehodavcih sta prišli v istem času, kot mi na Kriške pode. Tudi spust jima ni delal težav, tako smo na parkirišče prišli istočasno.
Druga, manjša skupina, ki je ocenila, da po napornem prvem dnevu, ne bi zmogli vzpona na Kriške pode, se je podala na krajšo, manj zahtevno in zanimivo pot na Krnsko jezero. Zajtrk so lahko pojedli kar dve uri pozneje, kot prva skupina, ker jih je čakalo manj kot pet ur huje.
Najprej so šli do jezera in se naužili lepot. Čeprav bi prijala ohladitev v jezeru, so upoštevali prepoved kopanja. Nazaj grede so se oglasili v domu ob Krnskem jezeru. Kosilo jih je čakalo v Lepeni, od koder so se z dvema kombijema odpeljali proti domu.
Tudi tokrat smo vsem omogočili, da so izbrali pot, ki njim najbolj ustreza. Tega si ne bi mogli privoščiti, če med nami ne bi bilo tako velikega števila vodnic in vodnikov. Z njimi smo oblikovali manjše skupine, ki so se ob njih počutile bolj varno.
Dvodnevni pohod zahteva nekoliko več dogovarjanja, načrtovanja in povezovanja, omogoči pa mnogo več druženja in medsebojnega spoznavanja.
Hvaležno se oziram nazaj na ta dva dni. Vsak je vnesel v skupnost svoj delček in vsak je prispeval, da smo v nedeljo zvečer varno prispeli v svoje domove. Še posebna zahvala velja naši šoferki Kseniji in šoferjem: Ivanu, Damjanu, Jocu, še enemu Damjanu, Srečku, Roku, Marjanu in Andreju.
Zapis:
Ivana Leskovar
Foto:
Barbara Frešer
