Za zadnji vikend v avgustu smo imeli v programu planinskega društva razpisan dvodnevni izlet v Spodnje Bohinjske gore. Žal nas je slaba vremenska napoved za soboto prisilila, da smo ga odpovedali. Da nedelja ne bi šla »v nič«, je vodnik Roman Selinšek hitro pripravil rezervni plan. Odločil se je, da ponovno razpiše izlet, ki je bil julija odpovedan zaradi slabega vremena. Povabil nas je na vztrajnostno, zanimivo in kilometrsko dolgo planinsko turo od Waldrasta do Dravograda.
Kljub temu, da je bilo vabilo objavljeno šele v četrtek, se nas je v nedeljo ob 5. uri zjutraj pred staro telovadnico v Slovenski Bistrici zbralo kar 16 planink in planincev. Z enim kombijem in dvema avtomobiloma smo se odpeljali preko Vitanja proti Dravogradu in naprej do izhodišča Waldrast v Koralpah. Načrt je predvidel 10 – 12 ur hoje.
Malo po sedmi uri smo krenili proti vrhu avstrijske Golice (Großer Speikkogel, 2140 m). Markacije so napovedovale približno dve uri do vrha. Na polovici poti smo se prijetno ogreli v simpatični planinski koči, obnovljeni pred štirimi leti – kavica ali čaj in sendvič iz nahrbtnika so nas okrepčali. Ob opazovanju notranjosti koče smo se spraševali, kako bi lahko tudi naš planinski dom na Treh kraljih opremili na podoben način – domačno, udobno in privlačno za vse obiskovalce.
Nadaljevali smo pot proti vrhu. Višje nas je zajel hladen veter, spodaj pa so doline ostajale v oblakih, iz katerih so kukali obsijani slovenski vrhovi. Na vrhu je sledila obvezna skupinska fotografija, nato pa spust na greben in dolga pot proti Sloveniji.
Ko je sonce ogrelo pobočja, so se topla oblačila umaknila kratkim rokavom. Travniki, ki so spominjali na prerijske prizore iz starih vesternov, so bili polni borovnic in brusnic – privoščili smo si pravo pojedino, na nizkih grmičkih smo se dobesedno »pasli«. Nižje, v urejenem, čistem in zdravem gozdu z mehko travnato podrastjo, smo ob poti našli tudi lisičke; še tisti, ki so na začetku rekli, da gob ne bodo nabirali, so na koncu segli po gozdnih dobrotah.
Kmalu smo dosegli še eno planinsko kočo, tam smo imeli daljši postanek: nekateri smo si privoščili jedi z menija, drugi malico iz nahrbtnika. Noge so se nam že »oglašale«, a pot po grebenu je klicala naprej. Pod vznožjem Košenjaka (1522 m) smo se po dogovoru razdelili v dve skupini. Ker smo imeli na turi tri vodnike našega društva, razdelitev ni bila nobena težava. Ena skupina je osvojila vrh Košenjaka in se spustila proti Planinskemu domu na Košenjaku, druga – vozniki in še nekaj pohodnikov – pa smo šli mimo vrha naravnost do doma. Po hitrem tempu »vrhašev« smo se skoraj istočasno spet zbrali pri domu, kjer so teknile osvežilna pijača, kavica in še kak grižljaj »zabeljenega fižola«.
Logistika je stekla brezhibno: vodnik se je vnaprej dogovoril, da nas domačin iz Dravograda odpelje po vozila do izhodišča, medtem ko je preostalo »planinsko moštvo« začelo dvourni spust do Dravograda. V Dravograd smo vozniki prispeli 10 minut pred pohodniki.
Tokrat ob zaključku ture nismo šteli višinskih metrov, temveč kilometre: prehodili smo jih 38 (vozniki približno 5 km manj). V Slovensko Bistrico smo se vrnili okrog 21. ure – nasmejani, zadovoljni in prijetno utrujeni.
Posebna »vztrajnostna« tura se je izkazala kot prava planinska preizkušnja, ki je združila razglede, spokojnost narave in druženje pohodnikov vseh starosti. Iskrena zahvala vodniku Romanu Selinšku za pobudo in odlično izpeljavo ture, ki je zadnji avgustovski vikend kljub prvotni odpovedi spremenila v čudovit planinski dan.
Zapisala: Barbara Frešer
