Dne 14.10. 2023 nas je vodnica Ivana popeljala na prekrasne Brezniške peči. Okrepljeni še z dodatno pomočjo vodiča Branka in pomočnika Ivana se nas je 18 planincev in planink namenilo prehoditi cel greben, ki je tudi zadnji del Kamniško Savinjskih Alp.
Ob 6. uri smo se podali proti Gorenjski. Na počivališču Radovljica smo spili kavo, potem pa en avto odpeljali v Begunje, saj si je vodnica Ivana za nas zamislila krožno pot.
Naše izhodišče je bilo akumulacijsko Završniško jezero. Prečkali smo betonski most in zagrizli v strmino. Že po pol ure neoznačenega brezpotja smo dosegli greben in tudi lepšo, bolj uhojeno pot. Prvi nas je pričakal Brinjev vrh, ki nam je ponudil prekrasne razglede na Triglav, blejski otoček, Jesenice, Žirovnico in na drugi strani veličastna Stol in Begunjščico. Spočili smo si oči na tej lepoti in počasi nadaljevali pot. Tukaj smo naleteli tudi na nekaj gob, kar ob poti.
Mali vrh nam je postregel s preprogami jesenskega vresja, ki nas je potem spremljal večji del poti. Ob eni izmed številnih razglednih točk smo si privoščili malo počitka in se okrepčali. Vodiči so nas sproti opozarjali tudi na veliko planinskih koč, katerih strehe so se bleščale v soncu: videli smo Kredarico, Valvasorjev dom pod Stolom, Prešernovo kočo na Stolu in seveda Kočo na Robleku. Ko smo videli le še malo Završniškega jezera, se nam je začela kazati Vrtača. Drevje nam je nudilo senco, ki smo je bili veseli, saj je sonce napenjalo zadnje moči. Kar nekaj časa smo tudi ugibali, kateri slap slišimo, a se nismo mogli zediniti. Prečudovita pot, ki se je vzpenjala in spuščala, nas je pripeljala v skalovje. Nekje vmes smo naletili na brusnice, katere smo tudi poskusili.
Ivana nas je vodila mimo Peči, na Gosjak in Golovec, po 4h urah hoje pa smo že dosegli Smokuški vrh, ki je z 1122 metri nadmorske višine najvišji vrh tega grebena. Vzeli smo si čas, se naužili prekrasnih razgledov, potem pa pomalicali, se preoblekli, šalili…
Noge so nam bile hvaležne, ko smo pri sestopu kamnito podlago zamenjali za mehka tla bukovega gozda. Med klepetanjem smo tako dosegli Sankaško kočo, kjer smo se eni martinčkali na soncu, drugi pa si privosčili okrepčilo.
Pot nas je nato vodila mimo cerkve sv. Petra in tako smo počasi prispeli v Begunje prav pred muzej Avsenikov, katerega so nekateri tudi obiskali.
Prijetno utrujeni smo v poznem popoldnevu krenili proti domu.
Zapisala Tea Bračič