V soboto, 1. 6. 2024, zjutraj, se nas je kar 27 optimističnih pohodnikov zbralo v Slovenski Bistrici in zasedlo avtobus proti Gorenjski. Na pot nas je pospremila kratka ploha, za katero pa smo (takrat še optimistično) menili, da je lokalnega značaja in da nas ne rabi skrbeti. Po obveznem postanku na kavi smo prispeli do našega izhodišča tokratne ture, Planine pod Golico. Pot nas je najprej vodila mimo ostankov rudniških rovov (rudnikov železove rude), nato skozi gozd. Kjer je začelo rahlo pršeti iz megle in smo si zato nadeli pelerine. Pot nas je pripeljala do Koče na Golici, kjer smo se na kratko ustavili, da smo se lahko okrepčali, posušili in pogreli. Nato smo nadaljevali proti vrhu. Kjer je bilo še kar veliko narcis, ki še vedno lepo cvetijo. Kot, da ni bilo zadosti rahlo rosenje iz megle, nas je na grebenu pričakal še močan veter. Nismo se pustili odpihniti in smo tako le prišli na vrh Golice. Veter nam pa je občasno razpihal meglo in smo tako lahko večkrat po nekaj trenutkov uživali v razgledih. Ker je večina pohodnikov bila lepšega spola (kar 23 od 27 oz. 85%) smo na vrhu izvedli še interno tekmovanje za Miss Narcise. Rezultati so bili izredno tesni, tako, da so na koncu bile vse zmagovalke. Prišel je čas za spust v dolino. Po prvotnem načrtu bi se morali spustiti po grebenu, vendar nas je veter pregnal nazaj proti Koči na Golici. Od koče naprej pa čez sedlo Suha nazaj proti Planini pod Golico. Na tej poti smo spoznali zakaj sta drsanje in hokej na ledu tako močno prisotna spodaj v dolini (na Jesenicah), saj smo se ob kombinacijah rahlega dežja, strmih travnatih pobočij in blatnih poti, kar lepo drsali. Lastnim izkušnjam in boginji Fortuni se imamo zahvaliti, da ni bilo ničesar resnega, razen nekaj manjših vložkov zdrsov, ki so spominjali na umetnostno drsanje. Počasi smo se prebili do ceste in nato celi blatni do avtobusa. V programu smo še imeli plezanje po ferati v Mojstrani, vendar nam je ob nevšečnostih na poti iz Golice, za to tokrat zmanjkalo časa. Ustavili smo se ob Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, kjer smo pregledali in preizkusili plezalno opremo in tokrat plezali (ali se plazili?) pač horizontalno. Po tem preizkusu smo se dogovorili še za vertikalno plezanje in za namenski plezalni izlet na ferato v bližnji prihodnosti. Polni doživetij smo se odpravili nazaj domov. Kljub malu slabšemu vremenu smo preživeli super dan v odlični družbi. Vabljeni, da se naslednjič pridružite tudi vi!
Planinski pozdrav!
Simon Babošek
Avtorica fotografij: Barbara Frešer
