V nedeljo, 20. oktobra, smo se planinci in planinke Planinskega društva Slovenska Bistrica povzpeli na najvišji dolenjski vrh, kamor nas je povabil naš vodič Ivan Lešnik.
Zbralo se nas je kar 24, prav tako se je pohodu pridružil tudi vodnik Branko Pučnik.
Goteniška Gora nas je pričakala v pravem jesenskem vzdušju, po cesti polno listja, med drevjem še jutranje meglice. Naše izhodišče je bilo parkirišče v bližini Taborske stene v kraju Žurge. Dobili smo navodila, da se moramo držati bolj skupaj, vsi smo tudi vedeli, da je dobro glasno klepetati – uganili ste: medvedi menda gredo sami stran, če slišijo ljudi.
Podoben gozd kot na Štajerskem nas je očaral s skalami, vse preraslimi z debelim temnozelenim mahom. Zelene skale so nas spremljale vso pot in nas vsaj malo zamotile od razmišljanja na rjave kosmatince. Del poti smo prehodili po makadamu, del pa po gozdni poti.
Vrh nam je ponudil razglede le v eno smer, saj je drugje gozd. Proti vzhodu smo videli Mirno goro, Kočevski Rog, Malo goro, Stojno in Ribniško polje. Po okrepčilu, fotografiranju in počitku smo se po isti poti namenili nazaj.
Po sestopu smo si ogledali jamo v Taborski steni. 20 metrov dolga jama je bila skrivališče že med turškimi vpadi, pa tudi med drugo svetovno vojno. Takrat se je tam zgodila posebno žalostna tragedija, kot kurirja sta umrla tudi dva otroka. Tukaj se nihče več ni bal medvedov, v tišini smo na grob položili nekaj kamenčkov.
Ena izmed pohodnic je Slovenijo danes označila za lepšo kot Toskana.
Pridružite se kdaj tudi vi; to, kar berete in vidite na slikah, je samo en delček naše Toskane, vse ostalo vas čaka tam zunaj.
Zapisala Tea Bračič
Avtor fotografij: Ivan Lešnik
