V soboto, 7.9.2024 ob 3.00 zjutraj, se nas je 9 planincev pod vodstvom vodnice Ivane Leskovar zbralo in s kombijem odpeljalo do počivališča Radovljica, kjer je običajen postanek za kavo. Tokrat namen postanka ni bila samo kava, ampak tudi združitev s preostalimi ekipami iz PD Domžale, PD Pohorje ter PD Polet Šentrupert, katerih skupen cilj je bil 3510 m visok Hochfeiler ali Gran Pilastro po italijansko, najvišji vrh v Zillertalskih Alpah, na južnem Tirolskem, ki je tudi mejna gora Italije in Avstrije.
Sedaj je naša velika pohodniška skupina skupaj štela 44 pohodnikov.
Po krajšem postanku smo pot nadaljevali proti karavanškemu predoru ter naprej proti Spitallu, Lienzu, Toblachu ter do kraja Sterzinga, kjer smo zapustili avtocesto in se odpeljali v dolino reke Pfitcher Bach. Po ozki gozdni cesti, kjer vožnja s kombiji ni predstavljala težav in bi po mnenju našega vodnika in voznika Romana lahko peljal tudi mini bus, smo prispeli do manjšega brezplačnega parkirišča, ki je bilo ob pozni dopoldanski uri že polno, mnogo pa je bilo avtomobilov tudi ob cesti. Zapeljali smo višje po cesti in našli primerno mesto za parkiranje, ki je veljalo za naše izhodišče.
Na izhodišču je vse zbrane pozdravil vodnik in glavni organizator ture, g.Matjaž Škulj iz PD Domžale in nam na kratko predstavil »pravila obnašanja«. Vsi veseli in v pričakovanju, smo nekaj čez enajsto uro dopoldan pričeli našo dvodnevno pohodniško pustolovščino.
Pot nas je najprej vodila skozi gozd, preko kanjona reke Pfitcher Bach, ter naprej v dolino ledeniškega potoka Gliderbach, ki jo obkrožajo visoki vrhovi (3000 m +/-). Narava je naravnost čudovita, pot se postopoma vzpenja, nad nami vršaci, pod nami globoka dolina z ledeniškim potokom in premnogimi slapovi, ob poti pa nekaj cvetlic, ovac, kozorogov in »ruvanje« dveh svizcev.
Nadaljevanje poti nam prinese na pot prve ledeniške potoke in iz enega smo si postregli z bistro in ledeno mrzlo vodo.
Po dobrih petih urah smo dosegli kočo po imenu Hochfeilerhütte, ki leži na višini 2710mnv. Sledilo je fotografiranje pri križu nad kočo, ter krajši sprehod do ledenika, naše vodje skupin pa so v koči že urejale vse potrebne formalnosti, ki jih ni bilo malo saj smo zasedli polovico koče. Koča je čudovita, ravno tako njihova hrana (večerja s tremi hodi) in pa tudi osebje koče, ki ga predstavljajo zelo mladi ljudje, ki so se v tej množici ljudi odlično odrezali.
Po večerji je naš Roman vzel v roke harmoniko in zaigral nekaj slovenskih narodnih pesmi, ob katerih smo zapeli in nekaj nas je tudi zaplesalo.
Kljub veselemu vzdušju smo se spat odpravili zelo zgodaj in luč v sobi ugasnili že pred 21:30 saj je bil zajtrk načrtovan za 6 uro zjutraj in odhod izveden malo po pol sedmi uri.
V nedeljo, 8.9.2024, zaradi jutranjega hitenja ni bilo časa za slovo od osebja koče, smo pa preko vodnika Matjaža izvedeli, da so mu kasneje povedali, da smo kot narod zelo razigrani, ampak disciplinirani in organizirani in smo jim s tem zelo olajšali delo.
Od koče nas je pot po par sto metrih pripeljala do prvih jeklenic, ki pa niso predstavljale ovir in so bile tudi edine jeklenice na poti do vrha.
Pot do vrha poteka po nenavadni podlagi, nenavadni zaradi številnih »razmetanih« skal, kamenja vseh možnih oblik in barv ter peska in zemlje. Narava je čudovito nenavadna, občudujemo okolico, vršace okoli nas ter ostanke ledenikov. Pot do vrha smo nadaljevali v treh skupinah: hitri, srednje hitri, manj hitri in na vrhu se je odločitev izkazala za pravilno, saj je vrh zelo majhen in vseh ne bi mogel sprejeti, zato smo skupinske fotografije naredili nižje na varnih mestih.
Pri spustu nismo hiteli, vzeli smo si čas za malico, za neštete fotografije, nismo pa se obirali, saj je bil za 16 uro napovedan dež, ki je malo pohitel in nas zmočil že uro prej, vendar na potki, ki nas je vodila v dolino to ni predstavljalo težav in slabe volje, saj sta bila za nami dva prečudovita dneva.
Iskrena zahvala gre vsem udeleženim planinskim društvom, še posebej glavnim vodnikom in pa vsem pomočnikom, ker brez njih pohod ne bi bil izpeljan.
Za konec je potrebno dodati misel Matjaža Škulja: » Zanimanje za Hochfeiler je bilo izjemno veliko, saj je 3.510 m visoka gora ena redkih, če ne celo edina na taki višini, kamor še lahko iz Italijanske smeri “prilezemo” klasični pohodniki brez alpinističnega znanja in plezalnih veščin in za marsikaterega udeleženca celo najvišji vrh, na katerega se bo povzpel na lastnih nogah v tem življenju. Kot sem že nekje napisal je to je vrh, kateri si sam kroji svoje vreme in skoraj da ne rečem, da je to vrh ki se sam odloči kdo ga bo osvojil in kdo ne. Imeli smo tudi enormno veliko sreče z vremenom, saj je v noči iz srede na četrtek na vrhu zapadlo 15 cm snega ki je skopnel šele v času našega prihoda do koče iz sobote na nedeljo, ter ponovno zapadel po našem odhodu v nedeljo ponoči.«
Če res drži, da se vrh sam odloči kdo ga bo osvojil in kdo ne, potem smo mi res imeli srečo, da nas je gora velikodušno sprejela in smo za to neizmerno hvaležni.
Planinski pozdrav!
Ksenija Erker Robnik
