IZLET V NEZNANO, PD Slovenska Bistrica, 29. 11. 2025
Planinci PD Slovenska Bistrica se vsako leto konec jeseni odpravimo na izlet v neznano.
Celotno pot in cilje izleta je tudi letos načrtovala predsednica PD, ga. Barbara Frešer. Pot je bila strogo varovana skrivnost, za katero ni vedel nihče, celo voznik avtobusa je povedal, da je bilo prvič, da je peljal avtobus ljudi , brez, da bi vedel, kam pelje.
Ob peti uri zjutraj smo se odpravili v neznano. Z zanimanjem smo pričakovali igro, ki se ji reče, kdo bo ugotovil, kam gremo. Predsednica nam je po poti prebrala skrbno pripravljen zapis o krajih, ki jih bomo obiskali in nam tako že navsezgodaj aktivirala še zaspane možgane.
Kmalu smo ugotovili, da se peljemo v smeri Primorske, nekateri so skoraj pravilno ugotovili, čisto natančno pa je ugotovila le ga. Štefka, ki so ji, kot dolgoletni aktivni planinki, vse te poti še kako znane. Za pravilne in izvirne odgovore je predsednica podarila simbolično darilo planinskega društva.
Naš prvi cilj je bil kraj Devin v Italiji. Le nekaj kilometrov preko meje se nahaja ta lepa, umirjena obmorska vasica, do katere vodi slikovita dva in pol kilometrska Rilkejeva pot, speljana nad klifi in prepadi. Lepo zavarovana in tako primerna za obiskovalce vseh starosti ponuja poglede na Sesljanski zaliv, neskončno morje, na jadrnice in čolne v daljavi in na grad Devin, ki je postavljen na samem robu prepadnih klifov in že nekaj stoletij kljubuje zobu časa ter je v bistvu gosposki dom sedanjih lastnikov princev Torre e Tasso. Ti so grad odprli za obiskovalce leta 2003.
Drugi naš cilj je bila kostnica v Sredipolju, posvečena umrlim italijanskim vojakom v 1. svetovni vojni. Veličasten spomenik je posvečen 100.187 vojakom 3. italijanske armade, ki so v prvi svetovni vojni padli na kraškem bojišču Soške fronte in so bili prej pokopani na bližnjem gričku Sv. Elije. Celoten hrib je urejen v premnoge terase in stopnice, na katerih so zapisana imena padlih vojakov. Na vrhu hriba stoji kapelica in tudi muzej, kjer se nahajajo njihova, večkrat zadnja pisma, osebni predmeti, oblačila, slike, to je kraj, kjer vsa spodaj zapisana imena dobijo svoje obraze. Kraj, kjer se zdi, da čas vojne ni tako daleč v zgodovini.
Naš tretji cilj je bilo marijino svetišče, ki stoji na griču Vejna nad Trstom. Cerkev, ki ji domačini pravijo sir ali likalnik, zaradi svoje posebne trikotne oblike izstopa iz okolice. Ogromna stavba iz armiranega betona in železa, vsa pokrita s stekom, je nastala, ko se je škof in kasnejši nadškof med drugo svetovno vojno, zaobljubil Mariji, da bo dal na vrhu hriba zgraditi veličastno svetišče njej v čast, če bo mesto Trst ubranila pred popolnim opustošenjem. Cerkev ima več oltarjev, zgrajena je v več nadstropjih, bogata z relikvijami, iz zgornje terase pa se ponujajo prelepi razgledi na ves Tržaški zaliv. Enkrat letno imajo mašo tudi v slovenskem jeziku.
Poučen lep dan smo preživeli, prepreden z zgodovino, s potmi po krajih, kjer se sedanjost zliva s preteklostjo, ob prepadih in klifih, od pogledih na skalo, znamenito Belo damo, skozi zgodovino gradu in skozi kraj, ki nas opomni, da vojne pustijo za sabo le gomile in boleče spomine tistih, ki ostanejo. Ter na koncu še kraj, kjer upanje dobi pomen, dobi ime.
Za konec lepega dneva smo imeli še večerjo v znanem gostišču Štorman, kjer smo se z majhnim darilom in dobro torto zahvalili naši planinski vodnici ge. Ivani Leskovar za 50 let njenega požrtvovalnega, strokovnega in srčnega dela v našem planinskem društvu.
Za konec lepega dneva smo imeli še večerjo v znanem gostišču Štorman, kjer smo se z majhnim darilom in dobro torto zahvalili naši planinski vodnici ge. Ivani Leskovar za 50 let predanega, strokovnega in srčnega dela v našem planinskem društvu ter za njen petdesetletni vodniški prispevek v okviru PZS.
Z iskreno zahvalo in skromnim darilom smo počastili tudi vodnika Branka Pučnika, ki z letošnjim letom zaključuje delo vodnika, ter se mu zahvalili za vsa leta varnega vodenja po krasnih krožnih planinskih poteh in med najlepše kotičke naših gora.
Lep zaključni izlet nam je pripravila naša predsednica ga. Barbara Frešer. Še enkrat več je dokazala, da ni potrebno na konec sveta, da bi videli lepote narave ter občudovali ostanke preživetih časov zgodovine in časa, ki ga živimo sedaj in ki ga želimo pustiti tudi za naše zanamce.
Lep planinski pozdrav,
Olga Korošec
