Iz Logarske doline na Kamniško sedlo, v kraljestvo gora, vetra in alpskega življenja, 12. 7. 2025.
Kamniško sedlo je ena tistih posebnosti naših gora, ki privabljajo občudujoče poglede, ko se peljemo iz Ljubljane v smeri štajerske. Na eni strani ga obdaja Brana, na drugi Planjava, v ozadju Ojstrica, Rinke, Mrzla gora. Vse so tukaj in vabijo na svoje vrhove.
V soboto smo se pod vodstvom naše vodnice Ivane Leskovar, člani PD Slovenska Bistrica, odpravili ravno med te gore Kamniško-Savinjskih Alp. Pot smo začeli v slikoviti Logarski dolini, naš cilj ni bil vrh ene izmed gora, ampak Kamniško sedlo.
Pri slapu Rinka smo se srečali z inPlaninci, ki se nam na naših pohodih velikokrat pridružijo, in člani drugih planinskih društev. Veliko se lahko naučimo od njih — strpnosti in medsebojne pomoči, ko je le-ta potrebna, in tudi, da vsak korak vodi k cilju. Skupaj se nas je na pot odpravilo kar 69 planink in planincev.
Na Okrešlju smo se ustavili ravno toliko, da smo se dogovorili, kateri od udeležencev pohoda bodo ostali tukaj in nas počakali, da se vrnemo.
Naša pot se je hitro dvigala med smrekami in macesni, kjer cvetijo alpski svišč, tudi planika in Clusijev svišč. Z višino listnati gozd zamenja ruševje, pot se vije med skalnimi zaplatami, ki ponujajo bujno cvetoče šopke gorskega cvetja in dišeče nageljne, ki s svojim vonjem opozorijo nase prej, kot jih zagleda človeško oko. Nekje daleč pred nami se je slišal glasen žvižg svizca, ki je verjetno radovedno oprezal za nami, obiskovalci.
Pred vstopom v Grlo smo se opremili s čeladami, nekaj jeklenic nam je pomagalo, da smo pot lažje in varneje premagovali.
Ko smo dosegli Kamniško sedlo, je bil veter kar močan. Vetrovi tukaj pogosto menjajo smer, saj se mešajo alpski in predalpski zračni tokovi. Kljub temu se je nekaj hitrih planincev odločilo, da osvojijo še vrh Brane. Ostali smo občudovali razglede iz sedla; severna stran se spušča v ledeniško oblikovano Logarsko dolino, južna pa odpira poglede proti Kamniški dolini.
V koči na Kamniškem sedlu so nam pripravili toplo malico. Ob prijetnem kramljanju smo čakali še zadnje, da se nam pridružijo.
Ob povratku v dolino smo se ustavili še na Okrešlju, kjer smo občudovali novo zgrajeno kočo, ki nadomešča pred leti pogorelo. Imajo podobne težave kot mi — zmanjkalo jim je denarja za dokončanje. Nato smo se po poti ob izviru Savinje vrnili na izhodišče.
Naši vodnici Ivani Leskovar se lahko ponovno zahvalimo za varno in strokovno vodenje po planinskih poteh. Tokrat še toliko bolj, saj opravlja to prostovoljno in nesebično delo z velikim veseljem že petdeset let. Iskrena hvala.
Lep planinski pozdrav,
Anita Jesenek
