Razveselili smo se napovedi lepega vremena za soboto, 9. 12. 2023, saj nas je za ta dan planinska vodnica Ivana Leskovar povabila na Peco, na pravi zimski pohod.
Že med vožnjo proti Koroški sta nam vedno več snega in ledene sveče nad potokom ob cesti napovedovala pravo zimsko pravljico. Na izhodišču v Podpeci pri vojaški karavli smo se zbrali člani planinskega društva Slovenska Bistrica in člani InPlaninca: 48 pohodnikov, od tega 10 vodičev, 15 pa slepih, gluhih, dolgotrajno obolelih ali nevrorazličnih in njihovi spremljevalci.
Toplo oblečeni in obuti smo pričeli s hojo po zasneženi pokrajini. Umikali smo se vejam, močno obloženih s snegom in počasi napredovali. Nekaj časa so nas tudi spodbujali ptički. Med potjo smo vsi prepoznali Uršljo goro, ki se nam je prva začela kazati med drevjem in nad vso pot tudi spremljala. Tako InPlanincem kot nam je šlo odlično, mogoče malo počasneje, ampak ne dosti.
Po štirih urah hoje smo jo zagledali, s kamnom zidano in v les oblečeno temnorjavo lepotico. Koča na Peci (1665 m) nam je ponudila toplo zavetje, vroč čaj in malo počitka. Izvedeli smo, da je oskrbnik Andrej posebej za nas odprl kočo, jo ogrel, skuhal toplo malico in se dogovoril, da smo imeli spluženo cesto. InPlaninci so tudi zapeli: “Po gozdnih stezah, po gozdnih poteh, se ustna v nasmeh in sreča v očeh…”
Ne vsi, ampak večina nas je nadaljevala pot proti vrhu. Snega ni bilo veliko in ni bil pomrznjen, tako tudi nismo imeli dosti težav. Sonce je vedno bolj pripekalo, bilo nam je celo malo vroče, v nekem ovinku, ki je bil v senci, smo le tega v smehu pozdravljali, kot da smo sredi poletja. Belino, ki je vladala okrog in okrog, so višje prekinili nizki borovci, ki so našim očem ponudili tudi nekaj zelenja.
Vrh nas je pričakal obsijan s soncem, v snegu so se lesketali kristalčki. Veter je pihal le toliko, da smo ga čutili. Deležni smo bili dih vzemajočih razgledov, videlo se je vse: Uršlja gora, Raduha, Veliki vrh, Ojstrica, cele Karavanke, Avstrijska Golica, Svinška planina, Košenjak, Pohorje, pogorje s Komnom in Smrekovcem, celo Kum in moj najljubši Boč.
Nismo se dolgo zadržali, nadeli smo si dereze in se odpravili nazaj. Med spustom, ki je potekal brez težav, smo za hip s pogledi še objemali zasnežene hribe v nižini.
V koči nam je oskrbnik Andrej ponudil tri tople obroke in nam s tem ogrel tudi srce. Zelo prijazno osebje, dobra hrana in topel prostor so nam dali novih moči za zadnji spust do izhodišča.
Pot navzdol je potekala bolj v tišini. Polni energije, ki smo jo dobili od narave, smo zapuščali ta svet, v katerega se mi planinci vedno znova vračamo; vsakič iščemo in najdemo to kje drugje. Nekaj energije gozda, potoka, drevja, listja, snega, sonca, neba, vetra, kamenja…tako nesemo s sabo domov.
Pridi tudi ti kdaj zraven🙂
Zapisala Tea Bračič
