V soboto, 7. junija 2025, smo se s Planinskim društvom Slovenska Bistrica odpravili proti Primorski. Naš cilj je bil Nanos, 1313 metrov visok kraški hrib, ki ločuje celinski del Slovenije od Primorja. Gre za 12 kilometrov dolgo in do 6 kilometrov široko kraško planoto s strmo odrezanim robom, imenovanim Pleša. Nanos je prepoznaven po svoji značilni obliki in oddajnikih na vrhu, ki jih mnogi opazimo že od daleč, ko se peljemo proti Razdrtemu. Vodnik Bogdan Korošec nas je na začetku lepo pozdravil in predstavil potek naše krožne ture. Izhodišče poti je bila vas Strane (664 m), kjer smo parkirali avtomobile. Že takoj smo zagrizli v breg, saj se pot proti cerkvici sv. Brica strmo vzpenja po kolovozu. Cerkev leži južno od Suhega vrha, pod pobočji Votle stene, ki se strmo spušča z nanoške planote.
Od cerkvice sv. Brica smo nadaljevali po gozdni poti proti Suhemu vrhu (1313 m), ki je najvišji vrh planote Nanos. Z njega se odpirajo čudoviti razgledi na Postojnsko kotlino in okoliško hribovje. Tik pod vrhom smo si ogledali tudi zanimiv stari vojaški rov, ki kljub zobu časa še vedno stoji. Morda še danes nudi zavetje komu pred nevihto.
S Suhega vrha nas je pot vodila na južni rob planote, proti Vojkovi koči (1240 m). Mimo koče smo se povzpeli na vrh Pleše (1262 m), kjer stojijo mogočni oddajniki. Od tam se razprostira prekrasen razgled na Postojnsko kotlino, Javornike, Snežnik, Vremščico, Slavnik, Tržaški zaliv, Vipavsko dolino, Čaven in Golake. Južna pobočja Pleše se strmo in odsekano spuščajo proti dolini. Pri Vojkovi koči smo imeli krajši počitek, nato pa nadaljevali proti Grmadi (1207 m). Nekateri so se povzpeli še na ta vrh. Pod strmimi pobočji Rebrnic stoji lepo ohranjena cerkev sv. Hieronima (1020 m), zgrajena leta 1360. Od tam smo se po – sicer ne tako položni – poti vračali proti Razdrtemu, kjer so nas v dolini čakali avtomobili.
Na poti nas ni spremljal le planinski vodnik – kar lep del poti je z nami hodil tudi pasji spremljevalec, verjetno domačin iz vasi. Prijazno nas je počakal na razpotjih, dokler nismo bili vsi skupaj, nato pa se je pridružil drugi skupini planincev. Za nami je bila zanimiva krožna pot, večinoma speljana skozi gozd, med cvetočimi travniki in z razgledi, ki ti vzamejo dih. Tokrat nas na vrhu ni preveč motila niti burja, ki je za Nanos sicer precej značilna.
Bil je lep dan – kot so pravzaprav vsi dnevi, preživeti v planinah.
Lep planinski pozdrav,
Anita
