27.10.2025: LEPENATKA (1425 m)
Zbrala se naj je kar lepa skupina (okoli 15). Iz Gornjega grada smo krenili proti Lenartu. Asfaltna cesta se je kmalu spremenila v ozek vijugast makadam, kjer smo našli prostor za parkiranje. Jaz tu ne bi vozila, zato: »Hvala, fantje!«
Začeli smo se vzpenjati po jugovzhodnem pobočju na travnato Lepenatko. Ko smo pred mnogimi leti hodili prvič na ta lep travnat in razgledni vrh, se mi je zdelo, da se sprehajam. Tokrat pa sem kar čutila strmino.
Tukaj smo se spustili na Kal (1285 m). Kratek počitek z malico na soncu. Škoda, da je pihal močan veter.
Tukaj smo se razdelili na 2 skupini. Prva skupina je poplezala še na vrh Rogatca (1557 m), ostali pa smo krenili nekoliko za njimi pod pobočjem vrha do Zg. Špeha. »Tam počakajte,« je naročil Ivan. Jaz se hitro naveličam čakati. Zato sem stopila še na sosednji vrhec Kogel 1186 m s kapelo (Marija z detetom). Za mano je prišel še Srečko, ki je odvezal »štrik« in kar dolgo zvonil našim sestopajočim s špičastega Rogatca. Morda so zato prišli vsi srečno do Zg. Špeha. Povedali so, da je bil sestop težji od vzpona: mokra in spolzka tla (ponoči je deževalo) ter še listje, ki je zakrivalo mokro zemljo in kamenje.
Skupaj smo sestopili do cerkvice Sv. Lenarta. Ta cerkvica izjemoma ni na vrhu, ampak v skriti kotanji ob potoku in med drevesi. Bil je lep dan.
Roman nas je s kombijem popeljal še malo naokoli po serpentinasti in ovinkasti cesti, ki je nisem poznala, potem pa krenil na avtocesto in že smo bili v Slovenski Bistrici. Sledilo je »štemplanje« pri Belem konju, a brez mene…
Tekst iz planinskega dnevnika: L. Lorenci
