4.11.2025: POHOD »FOSILOV« NA MENINO PLANINO
Na parkirišču, našem stalnem zbornem mestu, ob 8. uri zopet 15 »fosilov«. Tokrat se veselim, da bom še enkrat hodila po meni ljubi Menini planini.
In zgodilo se je. Parkirali smo v gozdu, nekoliko nižje od planinskega doma na Bibi. Prijetna hoja v soncu (toplinski obrat), brez vetra. Nobene živine, ob koči zaprti, en sam mir…Pa tako lep sončen dan…Hvala »Bogec« za ta dar.
Kmalu smo prispeli do planinskega doma, ki je bil zaprt, seveda. Zato smo se hitro povzpeli na najvišji vrh Vivodnik 1508 m. Na leseni razgledni stolp nisem šla, ker so na lojtri manjkali klini, moje noge pa so vse krajše. »Stolp kliče po obnovi«, bi rekel moj (pokojni) Matej. Pa saj je večina ostala spodaj.
Vračali smo se po krožni poti nazaj do planinskega doma, kjer smo zunaj použili malico iz nahrbtnikov; pa še sladke dobrote naših spretnih »pekaric« in poživljajoč jäger napitek specialista Ivana.
Ob povratku smo se povzpeli še na Goli vrh 1426 m. Ta nas je pa res očaral z lepimi razgledi na vse strani. Ogledali smo se Lepenatko in Rogatec, kjer smo bili prejšnji teden, ter ostale vrhove v slovenskem visokogorju. Ozrla sem se tudi na južno stran in pomahala Snežniku.
Prijetno zrekreirana sem se vrnila domov. Pogledala sem Matejevo sliko in rekla: »Škoda, da te ni bilo zraven. Pogrešam te. Pa saj nas gledaš iz Nebes, ali ne?«
Tekst iz planinskega dnevnika: L. Lorenci
