Vtis Petzeck – Matjaž Škulj
06.-07.09.2025 Petzeck
Tudi letos smo kot nekaj let prej, sedaj že tradicionalno v septembru PD Pohorje Zgornja Polskava, PD Kamnik, PD Domžale in PD Slovenska Bistrica, organizirali dvodnevno turo na tritisočak. Letos je bila organizacija pohoda na Petzeck v rokah PD Pohorje Zgornja Polskava, ki se ga je udeležilo 37 pohodnikov in 36 uspešno osvojilo vrh, ter varno sestopilo v dolino.
Petzeck je z 3283 metri najvišji vrh v gorski skupini Schober (Visoke Ture). Z vrha je zelo lep razgled na večji del gorske skupine Schober, lepo se vidi tudi Veliki Klek (Grossglockner), predvsem pa Linški Dolomiti in Süd Tirol Dolomiti, prav tako smo uzrli našega očaka, Viševo skupino, prav lepo sta bila vidna Škrlatica in Špik, ter Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe. Gora ima 1000 m visoko severno steno, njeno južno pobočje pa je bolj položno, z jezeri, kot sta Kreuzsee in Wangenitzsee, na njenih pobočjih. Njeno jugozahodno pobočje je poledenelo. Zaradi višjih letnih temperatur je od ledenikov ostala le bleda senca, ki nakazuje da so tu nekoč kraljevali njihovi mogočni predhodniki, katerih ostanki so dolina reke Möll (Mölltal), dolina potoka Wangenitz, kjer je bilo tudi naše izhodišče in dolina potoka Debetbach (Debetal) kamor smo drugi dan sestopili, ter mnogo številčna ledeniška jezera iz katerih se voda zliva preko veliko število slapov v potoke v dolini. Zanimive so tudi razlage imena Petzeck. Ena izmed bolj verjetnih razlag namreč omenja, da ime izhaja iz slovenščine in sicer iz besede peč ali pesek.
Po zgodnji jutranji kavi, ko se skupina zbere v Radovljici, se skozi Karavanški tunel odpeljemo do Špitala ob Dravi (Spittal an der Drau), kjer skrenemo levo po dolini reke Drave do Lienza. Najprej zapeljemo eno vozilo v dolino Debental na mesto sestopa (Parkplatz Seichenbrunn) in nadaljujemo po sosednji dolini reke Möltall do vasice Mörtschach, kjer skrenemo levo in se strmo povzpnemo do parkirišča v dolini potoka Wangenitz na istoimenski planini Wangenitzalm. To je tudi naše izhodišče. Pot se iz omenjene planine počasi zmerno vzpenja po gozdni cesti do planine Pussnigalm, kjer pa se po koncu ceste teren počasi postavi bolj strmo pokonci. Ob gledanju ogromnega števila slapov z obeh strani doline niti ne opazimo da se pot tako strmo vzpenja in se kar naenkrat znajdemo pri pastirskem stanu na planini Ladinigalm, ter nekoliko višje pri jezeru in lovski koči Schatlerhütte. Tu strmina nekoliko popusti in kmalu ugledamo prve obrise naše koče Wangenitzseehütte (2508), do katere vodi še kratek strm vzpon, ki pa je bogato poplačan s pogledom na dolinico v kateri kraljujeta ledeniška jezera Kreuzsee in Wangenitzsee.
Jezero Wangenitzsee ima površino 21,57 hektarja (53,3 akra). Njegova največja globina je 48 metrov, povprečna globina pa 16,2 metra . Obala je dolga 2 kilometra, prostornina jezera pa je 3.487.000.000 kubičnih metrov. V jugozahodnem delu jezera ležijo trije majhni otoki. Povodje jezera je relativno majhno, 1,94 kvadratnih kilometrov. Glavni dotok jezera je Kreuzsee, ki se preko Wangenitzbacha izliva v reko Möll . Jezero Kreuzsee je manjše in ima obliko črke “T”, vendar tudi še kako atraktivno. Izjemno lep pogled je z balkona našega današnjega prenočišča Wangenitzseehütte (2508) ali nekaj metrov nad njim. Izjemno lepe pa so tudi sprehajalne poti ob jezeru, ter kot popestritev z jeklenicami in skobami zavarovane poti po kamnitih stenah nad jezerom, za katere pa je seveda potreben samovarovalni komplet z pasom in čelado, v kolikor pa je raztegljivost samovarovalnega kompleta nekoliko večja pa še rokavčke ali napihljiv obroč, ter rezervne suhe spodnje hlačke …. .
Brezoblačen večer nam po večerji ponudi pogled na polno rdečo luno, ki se po tiho prikrade izza vrha Feldkopf (2717) in sedla Untere Seescharte (2529) in pričara romantiko zgodnje jesenskega večera.
Noč je bila kratka, vendar zaradi kvalitetnega spanca ni bilo težav z zgodnim vstajanjem nekaj čez četrto uro zjutraj. Sledil je obilen zajtrk ob petih in zgodnji odhod. Ob pol šestih, še po trdi temi smo šli proti vrhu Petzecka. Sprva nezahteven vzpon od koče, se ravno v času prvega svita in prve dnevne svetlobe nadaljuje preko zahtevnega prečenja zavarovanega grebena, kateremu do vrha ne sledi več zahtevnih delov, le nekaj kratkih strmih odsekov do vrha grebena na katerih je potrebna pomoč rok. Na grebenu nas obsijejo prvi sončni žarki in nepozaben sončni vzhod, ki najprej obsije vrh in greben Kruckelkopf (3181). Moj pogled takoj seže v smer domovine in brez težav prepoznam obrise našega očaka Triglava z Škrlatico in Špikom. Tudi Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe so lepo vidne, prav tako tudi Viševa skupina z Montažem. Na vrhu grebena se sprehodimo mimo ostankov nekoč mogočnega ledenika in zagrizemo v strmino zadnjih metrov do vrha.
In že smo na vrhu !!! Sledi obvezen kranjski vrisk kot se za osvojitev vrha po slovensko spodobi. Po veselju in čestitkah sledi obvezno fotografiranje (jaz to imenujem obvezno @nje…… ), pričnemo s pripravami na spust. Čeprav je še dokaj zgodnja ura, nas misel na dolg sestop v dolino Debental, opozarja, da časa ni na pretek.
Sestop iz vrha do koče poteka po poti pristopa. Po krajšem počitku in okrepčilu v koči, pričnemo s sestopom mimo obeh jezer na sedlo Untere Seescharte (2529), od koder je izjemen pogled na dolino Debentala, Ganot, Glödis, izjemno mamljiv pogled je tudi na greben Sattelköpfe (2697), ter dolino reke Drave.
Spust v dolino Debental je mnogo bolj strm od včerajšnjega vzpona, vendar spričo nadelanih stopnic tudi varen. Kmalu se spustimo do pašne planine. Sprehodimo se mimo radovednih ovac, in krav, prebudimo konje in kmalu po prehodu gozdne meje prispemo na parkirišče doline Debental na (Parkplatz Seichenbrunn). Od prejšnjega dne nas tukaj čaka eno vozilo, ki voznike ostalih vozil popelje naokoli v dolino Möltal in Wangenitz, za kar za obe smeri potrebujemo 2 uri. Skratka po prihodu nazaj na (Parkplatz Seichenbrunn), se veseli, zadovoljni in utrujeni poslovimo z obljubo, da se naslednje leto ponovno snidemo v tem času, tokrat v organizaciji PD Slovenska Bistrica, kam pa naj ostane še skrivnost, ker mi je miška prišepnila, bo pa spet preverjeno tritisočak.
Na tem mestu zaključimo naš izjemno lep dvodnevni potep na Petzeck, pa čeprav je bila vremenska napoved za drugi dan mnogo slabša, sicer brez padavin a z oblačnostjo in periodi sonca. Sreča spremlja hrabre, zato smo doživeli vse najlepše, od jutranjega pravljičnega sončnega vzhoda, do razgledov preko 400 km v daljavo, do celodnevnega sončnega vremena. Napovedovali so temperature pod lediščem tudi preko dneva, a so bile bolj poletne brez vetra, kot pa zimske, pravzaprav za kratke rokave. Ostane nam še enim malo daljša, drugim pa nekoliko krajša vožnja po lepih Koroških cestah mimo slikovitih vasic Dravske doline do domovine, s katero smo vsi uspešno prestali in varno prispeli domov.
Zapisal: Matjaž Škulj
Foto: udeleženci ture
