Bilo je nekaj truda, a je uspelo. Z 40. udeleženci smo napolnili avtobus in se v nedeljo 13. maja odpeljali proti Beli krajini, na organiziran pohod ob reki Kolpi od Damlja do Radenc.
»Bela krajina« od nas malo oddaljen del naše domovine, malo drugačen, svojstven, a prav zato nekaj posebnega.
Ko se prevesi cesta čez Gorjance, se začnejo vrtače, vinogradi in bele breze. Čisto na jugu pa reka Kolpa – Belokrajnska lepotica.
Po njenem levem bregu smo prehodili 12 km. poti, kjer ni ničesar, razen starodavnega gozda in reke stisnjene v ozko deber. Vse je zeleno, silno tiho, le reka nekajkrat malo zašumi čez jezove in brzice.
Tu ni žice, ker je za prebežnike neprehodna.
Pot vodi mimo Kota, kjer je označena jajjužnejša točka Slovenije.
Mimo Francoskega kamna, ki spominja na čase Ilirskih provinc.
Nadaljuje mimo jame Kobiljače, katera je najjužnejša kraška jama v Sloveniji. Ogledamo si še edini delujoči mlin, kot spomin na našo preteklost.
Tiho kot reka tudi pohodniki molče, vsak zase doživljamo pot. Tudi rahel dež ne pokvari lepote te prvobitne narave.
Cilj pohoda kamp v Radencih- tu nas čaka sonce, topla malica in za spomin majice z napisom » KOLPA JE ZAKON ».
Res je zakon, tu je meja in do tu je Slovenija, in to smo mi vsi.
Štefka Feltrin
