Nekje meseca novembra lani smo ženske/ dekleta PD Slovenska Bistrica, prejele vabilo na adrenalinski dogodek Punce v jami 2025. Dogodek je organiziran na osmi marec, kar ni slučajnost, saj je organiziran ravno z namenom druženja žensk, v spomin na dogodke in vse ženske, ki so se v davni, pa tudi ne tako davni preteklosti borile za takrat svoje in naše pravice.
Seveda sem se prijavila in še 25 drugih članic našega planinskega društva.
Lepo sončno jutro nas je pozdravilo v soboto, 8. marca.
Naša vodnica Ivana Leskovar nas je vse pozdravila, nas še enkrat seznanila s pravili in potekom celotnega dogodka.
Opremljene z natančnimi navodili, dobro voljo, s pričakovanji neznanega, vsaj meni, podzemnega sveta, kjer je nekoč potekalo delo rudarjev rudnika Trbovlje-Hrastnik, smo se odpravile adrenalinski preizkušnji naproti.
Na zbirnem mestu v Hrastniku se bilo zbranih že veliko žensk, prijavljenih nas je bilo po podatkih organizatorja, kar 555.
Pozdravili sta nas predsednica ZSSS ga. Lidija Jerkič ter predsednica Republike Slovenije, dr. Nataša Pirc Musar. Po pozdravnem govoru in še zadnjih navodilih organizatorjev, smo se z avtobusi odpeljale na začetek naše adrenalinske poti, v Trbovlje, na Ajnzer.
Pred vhodom v jamo smo se seveda še fotografirale, imele smo skupno ogrevanje, med ogrevanjem pa že pogledovale proti vstopu v jamo, nad katerim visi napis SREČNO, namenjen vsem rudarjem, ki so nekoč tukaj odhajali na delo daleč v globine zemlje, danes pa je bil tukaj v spodbudo samo za nas, udeleženke pohoda ali teka Punce v jami.
Opremljene s čeladami in s prižganimi čelnimi svetilkami smo se odpravile na pot, ki nas peljala iz površja zemlje. Najprej tišina, tema spredaj, zadaj, slišiš vodo, ki nekje teče, gledaš pohodnico pred tabo, vidiš migljanje luči nekje za sabo. Uf, saj ne bo tako hudo. Teh 5 km pa ja bo za preživet. Pot sama je bila skupek vsega, kar se lahko v rudniškem rovu pod zemljo najde – malo po tirnicah, pa ob tirnicah, pa po blatu, po vodi, tudi čisto suhi odseki poti so bili ponekod. Nekje osvetljena, pa spet v popolni temi, je pot zavijala po rovih, na križiščih oziroma “krajncigah”so nam zaželeli srečno rudarji, ki so skrbeli za varnost udeleženk. Ker sva si s kolegico vzeli čas tudi za kakšno fotografijo, so naju druge udeleženke prehitevale. Naenkrat tudi skupina moških. Sama sem se pošalila, a, zdaj naju pa prehitevajo že fantje v jami, ne samo punce. Za njimi pa naša predsednica, dr. Nataša Pirc Musar. Seveda sva se fotografirali tudi z njo, v tistih rovih pod zemljo.
Zadnji rudar pred ciljem je rekel – punce, zdaj pa samo še ta klanec, pa ste končale. Klanec je bil klanec v pravem pomenu besede, se pa je že kazala svetloba na koncu rova. Pa tudi godba na pihala, ki je igrala nekje zunaj, se je slišala.
Srečne, da smo pot prehodile, smo se ene bolj, ene manj umazane od blata, na izhodu še slikale s Perkmandelcom, ki je v svoji opremi čakal na vsako izmed nas, ob čestitki članov društva Copatarjev smo prejele vsaka svojo rožico, za kosilo pa nas je čakala sveže pripravljena hrana, na izbiro je bil zasavski funšterc ali pa grenadirmarš.
Športna disciplina, Met bata škornja rikverc čez glavo v kulmkišto, je ravno toliko zahtevna, kot se prečita. Redke so uspele in bata škorenj vrgle naravnost v kulmkišto.
Z nastopom Vilija Resnika, ki je zapel nekaj zimzelenih, pa vendar še vedno lepih slovenskih pesmi, se je dan, poln adrenalina, druženja pod zemljo in na soncu, tudi zaključil.
Čakala nas je samo še pot domov, da v mislih podoživimo dogodke tega pohoda, ki je tokrat za spremembo potekal globoko pod zemljo.
Zapisala: Anita Jesenek
