Sveta Trojica je razgleden vrh, ki se nahaja jugozahodno od Javornikov. Nanj smo se odpravili v organizaciji Planinskega društva Slovenska Bistrica in odbora inPlaninec. Nanj nas je povabil vodnik našega planinskega društva, ki mu je ta del naše lepe Slovenije domač. Kljub temu je opravil več oglednih tur, da nam je omogočil posebno doživetje hoje po brezpotju. Poiskal je bližnjice, po katerih hodijo domačini.
Iz Slovenske Bistrice smo se odpeljali z osebnimi avtomobili. Odbor inPlaninec je napolnil kombi in avtobus, ki sta pobirala pohodnike od Ptuja, Celja, Savinjske doline, do Domžal in Ljubljane. Tako se nas je skupaj nabralo kar triinštirideset pohodnikov.
Po avtocesti smo se peljali do Postojne, nato pa naprej po regionalni cesti do naselja Petelinje pred Pivko, kjer smo zavili levo do Slovenske vasi.
Parkirali smo na velikem parkirišču, kjer je prostor tudi za avtobuse. Samo 200 m naprej smo prišli do Krajinskega parka Pivških presihajočih jezer, kjer nam je direktorica predstavila naravno in kulturno dediščino parka. Dogovorili smo se, da si ob povratku ogledamo Ekomuzej.
Naš vodnik Lojz nas je popeljal po nezahtevni planinski poti na Sveto Trojico. Speljana je po gozdnih cestah, gozdnih vlakah, čez pašnike in neokrnjeni naravi. Naša pot je bila krožna, hodili smo tudi po neoznačenih terenih. Iz Slovenske vasi smo nekaj časa hodili po označeni poti, nato po “divjem” do steze “čez pogorišče”, ki pelje strmeje direktno na vrh. Na vrhu je izredno lep razgled, pod njim pa stoji lepo obnovljena cerkev iz 17. stoletja.
Planinsko društvo Slovenska Bistrica in odbor inPlaninec se je s tem pohodom pridružil Delamarisovemu projektu »Ribe za v hribe«, ki ga vodi skupaj s Planinsko zvezo Slovenije. Vsak udeleženec je dobil promocijsko pakiranje rib v pločevinkah. Nekateri smo si z njimi postregli že na Sveti Trojici, drugi si jih bodo odprli na kakšnem drugem vrhu.
Pri spustu smo nekaj časa hodili po poti vzpona, nato pa zavili na zahodno označeno pot nazaj do Slovenske vasi, mimo presihajočega Petelinjskega jezera.
Po povratku smo se udeležili vodenega ogleda Ekomuzeja v Slovenski vasi, ki predstavlja tudi habitat tega kraškega sveta s 17 presihajočimi jezeri.
Pot nam je postregla s planinskim cvetjem, med njimi je bila najbolj vidna orhideja kukavica. Tu in tam je že cvetela materina dušica, ki bo čez kakšen teden v polnem razcvetu.
Pri povratku k avtomobilom nas je vodnik Lojz presenetil s pogostitvijo v njegovem stilu. Poleg pečenega pršuta, ki smo ga rezali na stojalu, nam je priskrbel kolut sira s planine Pecol. Zjutraj se je ustavil v pekarni po svež kruh. Za žejne je bil na voljo domač refošk in belo vino, ter nekaj brezalkoholnega. V imenu pohodnikov in v svojem imenu se zahvaljujem našemu vodniku Lojzu, da nam je znova pripravil zanimivo in poučno izkušnjo v planinskem svetu, kamor gremo le redko.
V veselem razpoloženju smo se poslavljali in si obljubili, da se kmalu znova podamo na skupno pot v planine.
Zapisala: Ivana Leskovar
