V soboto, 9. 8., ko je večina ljudi še spala, smo se člani planinskega društva zbrali v Slovenski Bistrici, da se skupaj podamo še na eno nepozabno pot, tokrat nikamor drugam kot na naš najvišji vrh – Triglav. Ob treh zjutraj smo se s kombiji že odpeljali iz Slovenske Bistrice, naredili naš tradicionalni postanek v Radovljici, nato pa nadaljevali pot proti dolini Krma.
Na začetku je vredno poudariti dejstvo, da se je pohoda udeležilo kar osem mladih pohodnikov, starih med 16 in 21 let, kar je spodbudno za prihodnost našega društva ter planinstva nasploh.
Okoli pol šestih smo oprtali nahrbtnike in začeli naš vzpon pod vodstvom vodnice Ivane Leskovar. Za varen korak sta poleg Ivane skrbela še vodnika Ivan Lešnik in Robi Farkaš. Po spodaj opisani poti se nas je na vrh Triglava odpravilo skupno 18 pohodnikov, medtem ko sta se preostala dva odločila za bolj zahtevno pot čez Plemenice.
Prvi del poti iz Krme je vodil skozi gozd in nekatere travnate predele, že obsijane z jutranjim soncem. Počasi smo se dvigali proti Kurici, od koder so se začeli odpirati razgledi. Hodili smo v sproščenem tempu in opazovali čudovit gorski svet, ki se je razkrival okoli nas.
Pot nas je nato vodila čez Konjsko sedlo do koče Planika pod Triglavom, kjer smo se lahko okrepčali pred velikim vzponom. Po ravno prav dolgem počitku in klepetu smo nadeli čelade ter samovarovalne komplete in nadaljevali pot proti vrhu. Vzpon čez Mali Triglav je bil počasen in previden, a je hkrati ponujal čudovite poglede na dolino ter okoliške vrhove – z ene strani pogled na Kredarico in severno Triglavsko steno, z druge pa pogled proti Bohinju in neskončni verigi hribov. Korak za korakom smo napredovali, dokler se ni pred nami pokazal Aljažev stolp – simbol slovenstva in ponos vseh planincev.
Kot napovedano, je bilo nebo brez oblačka. Na vrhu nas je tako pričakal popoln razgled. Stali smo na strehi Slovenije in svet se je razprostiral na vse strani. Pred skupnim fotografiranjem je sledil še poseben obred: krst kar devetih planincev, ki smo prvič osvojili Triglav.
Ko smo se do konca naužili čudovitih razgledov, je sledil spust nazaj na Planiko, kjer nas je pričakala zaslužena večerja. Večer je minil v sproščenem klepetu, izmenjavi vtisov in opazovanju sončnega zahoda. Sledil je težko pričakovan in zaslužen spanec.
Naslednjega jutra smo po obilnem zajtrku, ki nam ga je pripravilo prijazno mlado osebje na Planiki, pričeli spust nazaj v dolino. Hoja navzdol je bila lahkotna in polna pozitivnih občutkov ob izjemnem dosežku prejšnjega dne. Vsak odsek poti je minil hitreje in, preden smo se zavedali, nas je pot pripeljala do parkirišča.
V imenu vseh udeležencev pohoda se iskreno zahvaljujem našim vodnikom Ivani, Ivanu ter Robiju, da ste nas varno pripeljali do cilja. Hvala tudi vsem udeležencem za dobro voljo, pomoč, podporo in odlično družbo na poti.
Celoten pohod je bil nepozabna izkušnja, posebej za devet pohodnikov, ki smo tega dne prejeli naziv pravega Slovenca/Slovenke.
Planinski pozdrav
Anika Vidmajer
