V soboto, 25. 11. 2023, se nas je 12 članov PD Slovenska Bistrica s štirinožno spremljevalko ob 6. uri zjutraj odpravilo na planinski izlet na Veliko Raduho. Okoli 8. ure smo prispeli na izhodišče Planina Kosmačeve Rastke (1042 m) in se povzpeli levo po prijetni jesensko obarvani prečni gozdni poti. Pot ni bila naporna, vendar je bila potrebna pazljivost, saj je bila na posameznih predelih ozka in pomrznjena. Po uri in pol vzpenjanja, po občasno rahlo zasneženih predelih, smo se začeli približevati Koči na Loki (1534 m), kjer smo malo pod njo prešli v odprto območje, gozdne objeme pa so v hipu zamenjali močneje zasnežena pot, mraz in vrtinci vetra. Koča je bila žal zaprta, pri njej smo v zavetju le kratko postali, pomalicali, se pogreli s toplim čajem ter se optimistično odpravili naprej. Bil je pošten mraz v spremljavi sunkov vetra. Za hip porojen dvom o nadaljevanju poti je ob sončnem in jasnem nebu nad nami v trenutku skopnel. Če smo si pri koči nadeli sončna očala zaradi vetra, so le-ta sedaj začela odlično služiti svojemu namenu. Naša enkratna vodnica Ivana Leskovar nas je varno vodila po sveže zapadlem snegu, po markirani poti v smeri Raduhe, ki je strmo zavijala levo od koče in se nadaljevala ob rahlo poraščenem grebenu smrek in macesnov. Pot je postajala vse bolj razgledna in nam dajala zagon za lahkotnejši vzpon naprej. Nagajivi sončni žarki so poskrbeli, da je bila snežna odeja mehka, mraz pa je malo izgubil na svoji ostrini. Ob poti so nas ustavljali čudoviti razgledi na idilične Luče in zasnežene vrhove okoliških gora. Pogled na Raduho je dal vedeti, da nas čaka še nekaj hoje, preden bomo dosegli cilj. Pot proti vrhu je postajala deloma poledenela, na kratke trenutke smo bili ponovno izpostavljeni severniku.
Do vrha smo potrebovali dve uri in bili nagrajeni z nebeškimi razgledi na najvišje vrhove Kamniško Savinjskih Alp, Triglav, Olševo, Peco, Uršljo goro ter večino vrhov nad osrednjim delom reke Savinje. Naredili smo obvezno skupinsko fotografijo zmagovalcev dneva, nato pa zaradi mrzlih sunkov kar hitro zapustili vrh Raduhe in se spustili do Koče pri Loki. Pot je bila občasno spolzka, z varnim korakom in opreznostjo smo jo varno dosegli v uri in pol.
Noge so postajale že utrujene, zato smo bili še kako veseli, da je bila koča ob našem povratku izjemoma odprta. Na toplem smo si odpočili, prijazna oskrbnica je s hrano in pijačo poskrbela, da smo znova napolnili baterije za spust po prijetni, a deloma nevarni gozdni poti, na koncu katere sta nas čakala avtomobil in kombi. Prijetno utrujeni, polni lepih vtisov in zadovoljni, da smo v odlični družbi dosegli vrh Raduhe, smo se varno odpeljali proti Slovenski Bistrici.
Posebna zahvala gre naši vodnici Ivani Leskovar, šoferjema Srečku in Andreju ter Kseniji in simpatični štirinožni motivatorki Seji.
Planinski pozdrav in varen korak!
Zlatka Mlakar
