V soboto 27.06.2021, smo se pod vodstvom vodnika PD Slovenska Bistrica Mateja Horvata odpravili na 1796 m visok Veliki Snežnik, najvišji vrh južne Slovenije. Pravijo mu tudi notranjski gologlavec.
Na avtobusu smo zapolnili 29 sedežev in ob 6. uri zjutraj smo se odpeljali iz Slovenske Bistrice. Mimo Postojne, skozi Pivko in Ilirsko Bistrico, do planinskega doma na Sviščakih, kjer je bilo naše izhodišče. Čakalo nas je dobri dve uri hoje in 554 višinskih metrov.
Odpravili smo se po markirani poti, najprej skozi gozd, kjer je bila hoja v senci dreves zelo prijetna tempo hoje pa je vodnik Matej odlično prilagodil celotni skupini. Kmalu smo prišli iz gozda in pred nami se je odprla najprej kolovozna pot, po kateri smo nadaljevali še 20 minut. Strma pot navzgor skozi ruševje nas je čakala malo višje. Najprej smo vstopili v raj, v Botanični rezervat PD Ilirska Bistrica. Rože kot bi jih naslikal. Vseh barv in velikosti. Čudovito. Pred vstopom v strmino smo imeli manjši postanek in veliko srečo, saj smo srečali domačina, planinca zgodovinarja, ki si je z veseljem vzel čas za nas. V dobrih desetih minutah nam je slikovito opisal zgodovino kraja in zanimivosti Velikega Snežnika. Hvaležni za njegove besede in prijaznost smo zagrizli v hrib. Navdušeni nad pisanimi rožami in pokrajino smo se počasi a vztrajno vzpenjali. Pred nami se je v daljavi na grebenu že videla koča Draga Karolina na Velikem Snežniku. Z vsakim korakom je bila bližje in po dobrih dveh urah smo prispeli na vrh, ki je bil ves posut z mladimi Planikami. Zaradi edinstvene lege, ki jo Veliki Snežnik gotovo ima, se na vrhu ponujajo razgledi na najvišje vrhove Julijskih Alp, Karavank in Kamniško Savinjskih Alp. Proti jugu pa na Učko, Risnjak in Kvarnerski zaliv. Veseli, da vidimo vse do morja, smo si privoščili daljši postanek za malico. Sestopili smo po poti skozi ruševje in preko manjšega sedla na Mali Snežnik (1694 m). Grebenska hoja navzdol skozi ruševje je bila naporna, saj so bile temparature med ruševjem visoke, vlažnost pa neverjetna. Kljub naporom smo ostali vedri in zadovoljni, saj nas je fantastično lepa pot na Veliki Snežnik vse prijetno presenetila.
Po dveh urah hoje smo prispeli do izhodišča nas pa veselje še vedno ni minilo. Nasprotno. Ko je Roman zaigral na harmoniko, smo nekateri kljub utrujenim nogam še zaplesali. Kot že velikokrat poprej smo se pod vodstvom Mateja Horvata imeli čudovito. Pesem, zabava in smeh so se nadaljevali še na avtobusu, vso pot do doma. V Slovensko Bistrico smo prispeli v večernih urah in se z vodnikom že dogovorili za naš naslednji izlet, ki bo na Dovški Križ.
Planinski pozdrav,
Barbara Frešer
