Na robu mogočnih Snežniških gozdov
Drugo nedeljo v juniju smo planinci PD Slovenska Bistrica preživeli malce drugače, kot se po
navadi nedelje preživijo.
Odpeljali smo se v smeri Pivke. Planinska vodnika Alojz Zadel in Ivana Leskovar sta nas peljala
na krožno pot iz vasi Jurišče, proti Belim stenam in naprej na Kršičevec, v svet medvedov,
risov in jelenov.
Pot iz Juršča nas je najprej peljala proti Belim stenam, razgledni točki nad prostrano Pivško
dolino. Pod Belimi stenami je znameniti Spodmol, velik naravni skalnat previs, pod katerim
se je med drugo svetovno vojno po pričevanjih, skrivala celotna vas Juršče, pred nemškimi
akcijami.
Preko doline se pot proti vrhu Kršičevca dvigne in se vije skozi prostrane snežniške gozdove,
enega najbolj ohranjenih gozdnih območij v Sloveniji. Med mogočnimi bukvami, jelkami,
med borovci, nas je spremljala tišina in občutek divjine. To je tudi dom številnih gozdnih
prebivalcev, med njimi rjavega medveda, ki je simbol teh krajev. Čeprav mi medveda nismo
srečali, nas je skozi spremljal občutek, da je tam nekje. Razriti travniki in njihove stopinje v
mehki zemlji so bili zadosten dokaz, da so tukaj oni doma, mi pa smo samo trenutni
obiskovalci.
Iz vrha Kršičevca so razgledi proti Slavniku, na Javornike, Nanos, Slavnik in hrvaško Učko.
V teh gozdovih je med drugo svetovno vojno stala postojanka, v kateri je prebival in pisal
svoje pesmi Karel Destovnik – Kajuh. Za kratek čas smo se ustavili na tem mestu, kjer je nekoč
stala postojanka.
Niso vedno potrebni visoki vrhovi. Včasih zadostuje pot skozi tih gozd, nekaj razglednih skal
in vrh, kjer lahko za nekaj minut samo sediš in opazuješ svet. Od Juršča prek Belih sten do
Kršičevca smo našli prav to – mir, svež gorski zrak in občutek svobode v teh gozdovih, divjih,
skrivnostnih in preprosto – lepih.
Lep planinski pozdrav,
Anita Jesenek
