Izlet na Srednji vrh (1853 m)
V soboto, 12. 9. 2026, ob peti uri zjutraj se nas je na stalnem zbirališču pred staro telovadnico zbralo osem planincev PD Slovenska Bistrica. Nekateri bolj naspani, drugi manj, ampak vsi odločeni, da danes kot glavni cilj osvojimo Srednji vrh (1853 m), ki leži na vzhodni strani Storžiča, in vrhove, ki jih je mogoče osvojiti na poti do željenega cilja. Seveda pa smo želeli, kot vedno, kadar se gre v hribe, tudi skupaj preživeti lep, poznopoletni dan v hribih. Vremenska napoved je bila na naši strani!
Z dvema avtomobiloma se odpravimo na naše izhodišče, kraj Potoče pri Preddvoru, kjer parkiramo. Hoditi začnemo po gozdni poti in po približno 1 uri prispemo do planinske koče Iskra na Sv. Jakobu, kjer je naša prva postaja. Malo počijemo, se okrepčamo, se naužijemo prvih jutranjih razgledov proti Gorenjski in naprej ter pot nadaljujemo po vznožju Potoške gore. Steza vodi čez čudovit gorski gozd, manj strmo in bolj strmo, in čez približno dobro uro dosežemo naš prvi vrh, Javorjev vrh (1434 m), ki nas že nagradi s prvimi razgledi na okolico.
Sledi spust in nato vzpon na naslednji vrh, Cjanovco ali Zaplato (1820 m). Vzpon tehnično ni zahteven, je pa strm. Strmina ne popusti in postalo nam je jasno, zakaj je naš vodnik Ivan v vabilu na izlet zapisal, da je potrebna dobra kondicijska pripravljenost. Vendar nam je vsem uspelo! Nato je sledilo še kakšnih petnajst minut ne preveč zahtevne hoje in osvojili smo naš glavni cilj, Srednji vrh (1853 m).
Na vrhu smo naredili nekoliko daljši postanek za malico in predvsem za uživanje v razgledu na okoliške vrhove, to je Storžič, Kočna, Grintovec, Kalški greben, greben Košute, pogled na gorenjsko in ljubljansko kotlino … Vidljivost je bila odlična, kot vedno po dežju. So se pa nekateri vrhovi občasno skrivali za oblaki pa si jih spet videl, kar je dalo še dodaten čar. Nismo potrebovali aplikacije za prepoznavanje vrhov, naš vodič Ivan prepozna vsako goro, vsak hrib …
Nato smo se spustili do planine Dolga njiva in do zavetišča v Hudičevem borštu. Kljub zloveščemu imenu sta nas tam pričakala prijazna oskrbnika. Menda je pri njih najboljše pivo … Pot smo nadaljevali proti Potoškemu vrhu (1283 m) kot zadnjemu vrhu, ki smo ga želeli osvojiti. S Potoškega vrha smo se spustili do koče Iskra na Sv. Jakobu in nato do avtomobilov.
Prehodili smo kar nekaj kilometrov, naredili kar nekaj višinskih metrov, bili smo utrujeni, vendar smo hodili po čudoviti gorski naravi in razpoloženje je bilo odlično. Z vsakim postankom bolj odlično … Lepo je včasih iti v gore in naravo sam, zelo lepo pa je iti tudi v dobri družbi! Hvala našemu vodniku Ivanu Lešniku za lepo in varno vodenje!
Zapisal Miran Polanec
