Na ogledni turi je bilo čudovito vreme, nebo brez oblačka, le na vrhu Debele peči in Brde je malo pihalo.
Vremenska napoved me je v januarju prisilila, da sem prestavila datum izleta planinskega društva za več kot teden. Tokratna nedelja naj bi bila suha, z delno oblačnimi obdobji. Zimske ture se je udeležilo osem planink in planincev.
Od doma smo se odpeljali še v trdi temi in mrzlem jutru. Že v Ljubljani so nas presenetile prve dežne kapljice, ki pa so naenkrat izginile, kot je napovedal Roman. Na parkirnem prostoru, na Pokljuki, med preobuvanjem in oblačenjem, še ni izgledalo, kakšno spremenljivo vreme nas čaka. Kmalu so čisto na rahlo začele naletavati drobne snežinke. Vsi smo se jih razveselili, saj nam letošnja zima v dolini še ni privoščila sneženega veselja. Tako smo prišli do Koče na Lipanci. Čeprav nas je od daleč vabila v svoje toplo in suho zavetje, smo šli naprej, proti našemu cilju.
Pot se je počasi postavljala vedno bolj strmo. Odločili smo se, da si nadenemo čelade in dereze, palice pa zamenjamo s cepini. Med nami je bila še ne desetletna Ronja, ki je imela prvič v življenju na nogah dereze. Z njimi je hodila, kot bi jih od nekdaj imela na nogah. Tudi Damjana je bila na prvič na pravi zimski turi. Obe sta opravili zimski krst. Med tem, ko smo se urejali, so na nas začele padati večje, mokre snežinke. Ni bilo več šale. Hitro smo se morali odpraviti naprej, kjer smo že čutili boljše razmere. Res se nam je skozi oblake začelo sramežljivo nasmehati sonce. A le do Okrogleža (1965m), ko so se oblaki zgrnili v gosto tančico. Le slutili smo lahko, kje je spodaj in kje zgoraj. Vrha, ki bi nam ponudil prepotrebno motivacijo za nadaljevanje poti, ni bilo videti. Naredili smo nekaj fotografij, iz nahrbtnikov potegnili sladke prigrizke, ki takoj pomagajo pri težkih nogah in nadaljevali pot.
Naenkrat so se nam začeli odpitari pogledi na sosednje vrhove. Tukaj je Ronjina mama Anja ocenila, da je potrebno otroka navezati. Ronja se je takoj počutila bolje. Še majhen vzpon, vedno manj oblakov … Noge so zaradi strmega vzpona postale težke, nekateri smo lovili sapo, kot ribe na kopnem. V trenutku, ko bi se morda kdo obrnil, se nam je ponudil pogled na vrh. Bil je le pet minut oddaljen. To je bila odločilna motivacija za osvojitiv vrha. Noge so postale lahkotne, sape je bilo toliko, da bi lahko zapeli.
Vrh Debele peči v skrajno zimskih razmerah je bil osvojen. Pojedli smo nekaj dobrot, se napili toplega čaja in hajd v dolino. Pri spustu smo bili previdni, predvsem v prvem delu, kjer je nevarnost za zdrs večja.
Do kombija, kjer nas je že kar nekaj časa čakal Roman, smo prišli zadovoljni in ponosni nad osvojenim.
Ivana Leskovar
