Vremenska napoved se je spreminjala iz dneva v dan. Preden sem poslala še zadnje SMS sporočilo prijavljenim, sem preverila vreme po urah. Kazalo je, da bo dež ponehal okoli 5.00 ure zjutraj in znova začel močiti okoli dveh popoldan, ko bomo že v dolini. Vseeno sem pohodnike prosila, da v nahrbtnik dodajo nekaj, kar jih bo obvarovalo pred padavinami. Še dobro.
Zjutraj nas je dež že preganjal po parkirišču, a se nismo predali. Hrvaška je daleč, do tja je nekaj več kot dve uri vožnje. Do štarta je tako veliko možnosti, da se pokaže celo sonce. A ni bilo tako.
Parkirali smo pri zapuščeni hiši in iskali streho, da si suhi nadenemo pelerine. Malo smo kombinirali pelerine, dežne plašče, vetrovke, dežnike. Vse, kar smo imeli s seboj, je bilo uporabljeno. Na srečo je pot široka. Tam, kjer bi lahko bilo blato, je pot prekrivalo jesenski listje. Okoli nas pa prava pomlad. V torek, ko sva bila na ogledni turi, so bile spomladanske cvetlice v polnem razcvetu. Kar slišala sem Zdenko, kako jih bo občudovala. Danes so bile vse namočene, celo tako, da smo podlesno vetrnico zamenjali za zvončka. Drevesa so se že odela v zeleno listje, ki je tako sočno, da bi ga lahko jedel.
Koča je bila odprta, zakurjena in nas je kar vabila, da se v njej pogrejemo. Naš cilj pa je bil višje. Le kratek postanek pri koči, in že smo hiteli na vrh Kleka. Danes so bile za resne pohodnike razdalje res male, a smo bili vseeno vsi zmagovalci. Malo pod vrhom se začne prava plezarija. Potegnjene so vrvi, ki malo olajšajo vzpon preko skal. Dežnike smo tukaj spravili v nahrbtnik, tudi palice so bile odveč. Potreben je bil le dober podplat na čevljih in močne roke. Skale so na poti navzgor še omogočale dober oprijem, navzdol je bila prava drsalnica. Potrebna je bila skrajna previdnost. Tukaj se je na videz enostaven pohod, spremenil v zelo zahtevnega. Bili smo si enotni, da bo ta vrh potrebno še kdaj osvojiti v dnevu brez dežja. Morebiti tisti bolj spretni tudi po ferati.
Koča pod Klekom omogoča le toplo zavetje in pijačo. Hrano smo pojedli iz naših nahrbtnikov. Pijačo nosijo domačini na hrbtih in v rokah na kočo. Helikopterski prevoz je baje predrag. Kljub temu je 3 dl piva samo 2,50 €. Iz ogrevane koče se nam nikamor ni mudilo. Še vedno je deževalo.
Na srečo je malo pred parkiriščem travnik, kjer smo si v visoki travi očistili čevlje. Sedli smo v avto in kombi in se odpeljali malo naprej do osamele skale, ki ima zanimivo ime Visibaba. Pot domov je hitro minila v prepletu življenjskih zgodb.
Ivana Leskovar
