KOŠUTICA (1968 m)
V soboto dne, 18.09.2021 smo se ob 6. uri zbrali pred staro telovadnico. Bilo nas je 12. S tremi osebnimi avtomobili smo se podali do izhodišča, mejni prehod Ljubelj.
Čeprav je v začetku tedna vremenska napoved nakazovala dež, se je proti koncu tedna napovedovalo, da pa mogoče ne bo tako. In kot vedno, vodnik Branko Pučnik je izbral pravi dan. Na izhodišču smo se veselili lepega vremena in se podali v breg, v staro graničarsko pot, proti planini Korošica. Vse do prihoda na planino, je pot večinoma potekala po gozdu. Ker so ravno tisto soboto pastirji gnali živino v dolino, smo na planino prispeli ravno v trenutku, ko je bila prava »akcija«. Krave so mukale, osli so rikali in konji rezgetali. Neverjetno kakšen prizor in »glasba« za ušesa. Na planini smo posedeli pol ure in popili kavo ali čaj.
Pet planinskih prijateljev se je odločilo, da osvojijo tudi sosednji vrh sobotnega cilja. Veliki vrh se strmo dviga nasproti Košutice in je s svojimi 2088 m mogočen dvatisočak. Niso si privoščili kave in se kar takoj podali proti sedlu in zastavljenemu vrhu. Med osvajalci dveh vrhov je bil zastavljen cilj. Skupaj so pospremili junaka, ki si je na Velikem vrhu v zeleno knjižico odtisnil zadnji žig in tako osvojil oz. prehodil celotno slovensko planinsko pot. Čestitke, Rajko Javornik.
Ostali smo od planine Korošica nadaljevali proti Hajneževemu sedlu, nato pa naprej proti vrhu. Tisti, ki smo pričakovali precej travnato pot smo bili kar presenečeni. Opazovali smo gamse, ki so nam v daljavi polepšali dan in zadnje Planike, ki so se nastavljale jesenskemu soncu. Pot se je od sedla nadaljevala med ruševjem, nato pa smo navdušeni vstopili v skalo. Potrebno je bilo tudi poplezati, jeklenice in klini pa so nam na določenih odsekih zelo prav prišli. Hodili smo po grebenu in ozkih grebenskih odsekov ni manjkalo. Nekaterim so se tukaj zašibila tudi kolena… Vse smo premagali s nasmehom in po štirih urah hoje dosegli vrh. Košutica ali Ljubeljska baba je bila osvojena. Z vrha se nam je odprl lep pogled po osrednjem delu Karavank, na del grebna Košute, Veliki vrh in Begunjščico.
Vetra ni bilo zato smo na vrhu lenobno počakali na pohodnike, ki so osvajali še sosednji Veliki vrh. Privoščili smo si malico, ki smo jo z veseljem delili s planinskimi kavkami. Ko smo se ponovno združili so deževale čestitke iz vseh strani. Nam za osvojen vrh Košutice, njim pa za Veliki vrh, Košutico in osvojeno planinsko pot našega Rajka.
Ker je vodnik Branko »specialist« za krožne poti, smo sestopili proti zahodu, po grebenu, na položno mejno sleme, od tam pa naprej po pašnikih, do stare koče na Ljubelju. Sledil je obvezen počitek in »runda« za zdravje.
Spust po kolovozni cesti do avta je bil za nas samo še mačji kašelj. Na poti domov smo na radiu napeto spremljali tekmo naših odbojkarjev in pohiteli v Slovensko Bistrico. Hitro smo zavili v najbljižjo gostilno in zunaj na vrtu spremljali tekmo do konca. Naš lep dan smo tako začinili še z zmago odbojkarjev in veselju tistega dne ni bilo konca.
Lepo je ko si v družbi planincev in športa nasploh. Se že veselim naslednjih izletov v naše prečudovite hribe.
Planinski pozdrav,
Barbara Frešer
