Macesnovec (1926 m)
Na enega najlepših razglednikov v Julijskih Alpah smo se povzpeli v soboto 11. 10. 2025. Devet pohodnikov in vodič Ivan Lešnik smo upali, da bo res tako lep dan, kot so nam obljubili vremenarji.
Naše izhodišče je bila dolina Kot. Markirana pot nas je vodila proti Staničevi koči, nekaj jeklenic in klinov je malo popestrilo sicer nezahtevno, a dokaj strmo pot. Spremljalo nas je šumenje slapov pod potjo. Po uri in pol smo prispeli do izvira vode, tam smo zapustili markirano pot.
Stisnjeni med dva grebena smo z višino pridobivali tudi na razgledih; prva sta se pokazala Kepa in Vrtaški vrh. Sicer ves čas senčna pot nas je hitro popeljala med same macesne, zeleno zlati se počasi pripravljajo na zimo – Macesnovcu so res nadeli pravo ime.
Pot se na vrhu grebena spusti na drugo stran proti Krmi. Zadnji del poti je potekal po soncu in med ruševjem. Po treh urah in pol smo tako dosegli vrh. Le-ta je brez drevja, pogledi kar sami zatavajo naokrog.
Vodič Ivan je z veseljem poimenoval vrhove, ki so nas obkrožali: na vzhodu Debela peč, Brda, Viševnik, Mali in Veliki Draški vrh. Pred nami mogočna Rjavina, zadaj Triglav, nato Cmir, Razor, Stenar. Še naprej Martuljške gore: Škrlatica, Rokavi, Oltarji, Kukova Špica… Proti Mojstrani Kepa, Dovška Baba, Golica. In v smeri proti domu Stol, Košuta, Kočne… Dih jemajoči razgledi. Doline še skoraj zelene, na najvišjih vrhovih že malo snega. Nebo brez oblačka, v daljavi morje megle v dolini.
Po okrepčilu in martinčkanju smo se vrnili po isti poti, ogledali pa smo si še slapove potoka Kotarica.
Slovenska Bistrica nas je pričakala že v temi. Ne glede na to, kje se potepamo, najlepše od vsega je vrnitev domov.
Zahvaljujemo se vodiču Ivanu za odlično vodenje, pohodi z njim so tako strokovni kot nepozabni; veselimo se novih.
Zapisala Tea Bračič
