V soboto, 10.07.2021 smo se ob 6. uri zjutraj z avtomobili odpravili iz Slovenske Bistrice. Člani planinskega društva, smo se v družbi vodnika Branka Pučnika odpeljali skozi Luče ob Savinji, do Planine Ravne, ki je bila naše izhodišče. Vodnik Branko vedno poišče super lepe krožne poti in taka nas je čakala tudi tokrat.
Nekaj metrov hoda višje od izhodišča, smo prispeli že na prvo razpotje. Ena pot vodi proti vrhu Smrekovca, mi pa smo nadaljevali po dokaj položni poti, v smeri stare Lučke koče. Prečili smo nekaj manjših snežišč, ki pa so bila normalno prehodna. Ob snežiščih nas je pozdravljal teloh in sredi julija smo se znašli v pomladi. Po še vedno dokaj položni poti, smo nadaljevali proti Zelenim tratam. Od tam pa se je pot precej postavila pokonci. Pot je potekala v smeri Velikega vrha in Moličke planine in kmalu smo se znašli na razpotju. Dva planinca, oba Ivana, sta se odločila povzpeti levo, na Veliki vrh (2110 m), ostali pa smo nadaljevali desno do Sedelca (1840 m). Do Sedelca je bila pot markirana, od tukaj naprej pa nas je Branko vodil po brezpotjih. Nadaljevali smo naravnost in se nekaj metrov kasneje spustili desno, do Jamarskega bivaka na Dleskovški planoti. Pot je odprta, razgledna in lepa. Trate polne planinskih rož, med rožami pa skale. Kot bi prišli kam na Kras. Fantastično. Spust med rožami, skalami in ruševjem po brezpotju ima svoj čar. Veseli, da je vodnik to pot že prej do potankosti naštudiral in prehodil, smo osvojili Jamarski bivak. Bivak je čudovit, na super lokaciji. Ob njem je med ruševjem urejen kotiček, kjer so v krogu postavljene klopce na sredini pa kurišče. Kot nalašč za malico. Medtem ko smo ob hrani klepetali, sta nas ujela tudi že oba osvajalca Velikega Vrha. Skoraj žal nam je bilo, da ne bomo prespali, tako lep kotiček smo našli. Siti in spočiti smo nadaljevali na 2029 metrov visoko Moličko peč. Če je bilo do tukaj še nekaj oblakov, se je ob prihodu na vrh zjasnilo. Ni pomagala višina, sonce je žgalo mi pa smo se ozrli naokrog. Bližnji Veliki Vrh, Velika Zelenica in Križevnik so bili kot na dlani. Razgledi na zelena pobočja Dleskovške planote, strma pobočja Krofičke, na drugi strani na Robanov kot in visoko Ojstrico, so bili dih jemajoči. Lepo smo videli Raduho, Olševo, Peco in ostale karavanške hribe. Za to smo prišli. Navdušeni smo zapustili vrh in se po brezpotju spustili preko Poljskih devic (1879 m) proti Križevniku. Trije planinci še nismo imeli dovolj vrhov, zato smo razglede lovili še na vrhu Križevnika (1909 m), ostali pa so po brezpotju nadaljevali proti Planini Polšak, kjer so se do prihoda treh osvajalcev Križevnika martinčkali na soncu. Skupaj smo potem nadaljevali do izhodišča Planine Ravne, kjer sta nam prijazna pastirja postregla s kavico in osvežilno pijačo. Še dolgo smo posedali, klepetali in obujali spomine na vse bližnje vrhove, ki smo jih skupaj že prehodili.
Pod Brankotovim vodstvom nas je bilo 7, skupaj torej osem planincev. Veseli, da nam je ponovno pokazal lepo krožno planinsko pot, na brezpotjih neokrnjene narave. Osem ur hoje je hitro minilo in že je bil čas, da se vrnemo proti domu. Še bomo šli, saj ima vodnik Branko Pučnik sigurno še nekaj asov v rokavu. Se že veselimo.
Planinski pozdrav,
Barbara Frešer
