Ko smo prejeli vabilo na zaključni izlet Planinskega društva Slovenska Bistrica, smo se vabilu z veseljem odzvali. Kot je že v navadi je zaključni izlet vedno odlično izbran in obiskan. V soboto 12.11.2022 smo se ob 6. uri zjutraj zbrali pred staro telovadnico v Slovenski Bistrici. Z avtobusom smo se odpravili proti kraški pokrajini v severovzhodni Istri. Na severu meji na Podgrajsko podolje, na jugu na Podgorski kras in Belo Istro. Pokrajina Čičarija se vleče v jugovzhodni smeri do Kozine v Sloveniji do Reke na Hrvaškem. Cij našega vzpona sta bila vrhova na Hrvaški strani: ŽBEVNICA (1014 m) in ŠPIČASTI VRH (957 m).
Že na avtobusu je bilo veselo. Tisti, ki se že dolgo nismo videli smo klepetali o nedavno osvojenih vrhovih in lepih planinskih poteh, ki smo jih prehodili. Nekaj besed o poti, ki je bila pred nami je z nami delila Štefka Feltrin, idejna vodja zaključnega izleta. Sama je to pot že nekoč prehodila in ostala ji je v tako lepem spominu, da bi bila škoda, če Čičarije ne bi obiskali še mi. Nekaj uvodnih pozdravnih besed, nam je namenil tudi vodnik Roman Selinšek. Pod njegovim vodstvom in vodstvom vodnika Mateja Horvata, se nas je na zaključni izlet podalo kar 46 planink in planincev.
Odpeljali smo se do mejnega prehoda v Podgorju in nadaljevali po hrvaški strani do vasi Brest. Malo pred vasjo smo izstopili in se po markirani poti najprej napotili proti vrhu Žbevnice. 1 ura lahke hoje do vrha je bila mačji kašelj za nas. Kmalu smo ugotovili, da je Čičarija zanimiva in skrivnostna pokrajina, ki si zasluži obisk. V Čičariji ni turizma, zato smo planinci našli spokojnost, mir in prelepo naravo, za katero si vedno vzamemo čas. Skozi travnate planjave, ki so sprva poraščene z bori nas je pot pripeljala pred vrata starega rova. Vzeli smo si čas za krajši počitek in pot nadaljevali desno do vrha. Vreme nam je bilo naklonjeno in uživali smo v čudovitih razgledih. Z vrha Žbevnice smo občudovali Istrski polotok, Julijce in celo Dolomite. Triglav se je sončil v vsej svoji lepoti. Čas za malico in nekaj fotografij je hitro minil in že smo se odpravili k naslednjemu cilju. Po neverjetno lepi travnati planoti, smo pot nadaljevali naravnost na Špičasti vrh. Špičasti vrh z nadmorsko višino 957 m, je najzahodnejši vrh grebena Žbevnice. Nahaja se nedaleč od slovenske meje. Pogled iz vrha nam je kot na dlani ponujal celoten greben Žbevnice, Koper, Tržaški zaliv, Slavnik in Snežnik. Naredili smo nekaj skupinskih fotografij in se z vrha podali proti vasi Brest, do planinske koče. Na poti nazaj nas je nekoliko presenetila burja, ki se je v popoldanskem času pošteno okrepila. Pa vendar je dobra volja ostala, burja pa nam tokrat ni dala vetra. Kmalu smo dosegli manjšo planinsko kočo, v kateri je bilo prijetno toplo. Oskrbnik koče nas je z veseljem postregel in skuhal odlično kavo. Ker smo prehitevali čas, ki nam je bil namenjen za pohod, smo kar debelo uro posedeli in uživali v nasmejani družbi.
In kot se za vsak zaključek spodobi je organizacija samega izleta narekovala tudi pozno kosilo ali za koga lahko tudi zgodnjo večerjo. Preprosta a odlična pojedina nas je čakala v vasici Jelovica, z nekaj manj kot dvajsetimi prebivalci in eno oštarijo. Tu so od številnih hiš ostale samo še kamnite ruševine nekdanjih domačij. Medtem ko smo čakali na hrano, nas je ob zvokih harmonike zabaval vodnik Roman, vodnik Matej pa s svojim ubranim glasom dodal še čudovito zapete pesmi. Tudi naša srca so zaigrala in skupaj smo zapeli. Po večerji je sledila degustacija čisto pravega, v vasi izdelanega brinjevca, katerega okus in »moč« nas je vse presenetil. Bil je čas za odhod in avtobus nas je že čakal. Sledil je še obvezen postanek na Trojanah in kmalu smo se polni lepih vtisov vrnili v našo Slovensko Bistrico.
Največja zahvala za nepozaben dan gre organizatorki izleta, planinki Štefki Feltrin in vodnikoma, ki sta poskrbela, da se nismo izgubili.
Planinski pozdrav, Barbara Frešer